Page 213 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 213
tržaški »fakini« ...
na Ticino.5 V Livornu so švicarski nosači nasledili Bergamaše, ki so jim v 17.
stoletju prepustili privativni privilegij zaradi previsoke letne dajatve, ki jo je
javna uprava zahtevala za apalt. Etnične konotacije obeh nosaških kompanij
pa so izvirale iz samega privilegija, ki je predvideval prenašanje pravice na so-
rodnike njenih članov.6 Podobne, čeprav v posameznih postavkah lahko zelo
raznolike organizacijske sisteme nosaškega dela in skupine krajevnih ter pri-
seljenih delavcev srečujemo tudi v drugih evropskih in sredozemskih mestih.7
Nosaštvo je bilo manj preprost poklic, kot si ga lahko na prvi pogled
predstavljamo. Poleg fizične moči je terjalo spretnost ravnanja z različnimi
vrstami tovorov, organizacijsko sposobnost in odgovornost, saj marsikatere-
ga blaga ni bilo dovolj samo tovoriti. Treba ga je bilo tudi manipulirati, meri-
ti, sortirati, pretakati, razmeščati, pravilno zlagati po skladiščih ipd. Večkrat
so bile kompanijam zaupane tudi nadzorne naloge. Pri vsem tem sta bila va-
žna zanesljivost in dobro ime kompanije. Zaupanje strank je bilo nasploh med
glavnimi aduti obstoja in delovanja kompanij. Nosaške vrste so bile tudi druž-
beno razslojene glede na različne stopnje gospodarskega položaja posameznih
kompanij.
Kljub priznanju, ki so ga bili deležni zaradi svoje gospodarske vloge,8 so
nosači vendarle sodili med najmanj ugledne poklice in zasedali položaje na
dnu družbene lestvice.9 V očeh mestnih elit, ki so gojile predsodke do vseh
t. i. mehanskih ali fizičnih poklicev, so veljali za najbolj trivialne silake, ki so
bili pač koristni in jih je bilo treba zato tolerirati. Taka podoba je bila pove-
zana tudi z dejstvom, da so mnogi nosači prihajali s hribovitih območij, ki so
jih kultivirani sloji asociirali z nerazvitim in celo divjim svetom.10 K taki po-
dobi pa so prispevali tudi način organiziranosti in sami delavci z neotesani-
mi in prostaškimi manirami. Kompanije so bile namreč strnjene skupine de-
lavcev, med katerimi je vladal močan čut pripadnosti in solidarnosti. Ti so se
5 O teh primerih in razlikah med kompanijami z monopolnimi pravicami in tistimi, ki so delale na
prostem trgu, podrobneje Orelli Vassere, »Emigrazione e mestiere;« Orelli Vassere, »I Camalli
da olio;« Orelli Vassere, »Facchini ticinesi.«
6 Ricerche sulla posizione, 6–7.
7 Glej, na primer, za Mantovo Belfanti, Mestieri e forestieri, 69–70, za Cadiz Levi, Centro e periferia, 89,
za Pariz Kaplow, I lavoratori poveri, 62, za London Stern, The Porters of London, za turška pristanišča
Eyal, »Migrants and Workers.«
8 Zaradi prožnosti, s katero so poprijemali tudi za druga dela in prispevali k reševanju zagat ter po-
treb po delovni sili, so jih nekateri imeli za »mazivo« mestnega gospodarskega kolesja (Mocarel-
li, »Braccia al servizio,« 643).
9 Garzoni, La piazza universale, 346. Van Voss, »Nothing to Lose.«
10 O teh vidikih podrobno Garzoni, La piazza universale, 346; Belfanti, Mestieri e forestieri, 67–70; Mo-
carelli, »Dalla montagna immaginata,« Zannini, »Il 'pregiudizio meccanico',« in Mocarelli, »The
Attitude.«
213
na Ticino.5 V Livornu so švicarski nosači nasledili Bergamaše, ki so jim v 17.
stoletju prepustili privativni privilegij zaradi previsoke letne dajatve, ki jo je
javna uprava zahtevala za apalt. Etnične konotacije obeh nosaških kompanij
pa so izvirale iz samega privilegija, ki je predvideval prenašanje pravice na so-
rodnike njenih članov.6 Podobne, čeprav v posameznih postavkah lahko zelo
raznolike organizacijske sisteme nosaškega dela in skupine krajevnih ter pri-
seljenih delavcev srečujemo tudi v drugih evropskih in sredozemskih mestih.7
Nosaštvo je bilo manj preprost poklic, kot si ga lahko na prvi pogled
predstavljamo. Poleg fizične moči je terjalo spretnost ravnanja z različnimi
vrstami tovorov, organizacijsko sposobnost in odgovornost, saj marsikatere-
ga blaga ni bilo dovolj samo tovoriti. Treba ga je bilo tudi manipulirati, meri-
ti, sortirati, pretakati, razmeščati, pravilno zlagati po skladiščih ipd. Večkrat
so bile kompanijam zaupane tudi nadzorne naloge. Pri vsem tem sta bila va-
žna zanesljivost in dobro ime kompanije. Zaupanje strank je bilo nasploh med
glavnimi aduti obstoja in delovanja kompanij. Nosaške vrste so bile tudi druž-
beno razslojene glede na različne stopnje gospodarskega položaja posameznih
kompanij.
Kljub priznanju, ki so ga bili deležni zaradi svoje gospodarske vloge,8 so
nosači vendarle sodili med najmanj ugledne poklice in zasedali položaje na
dnu družbene lestvice.9 V očeh mestnih elit, ki so gojile predsodke do vseh
t. i. mehanskih ali fizičnih poklicev, so veljali za najbolj trivialne silake, ki so
bili pač koristni in jih je bilo treba zato tolerirati. Taka podoba je bila pove-
zana tudi z dejstvom, da so mnogi nosači prihajali s hribovitih območij, ki so
jih kultivirani sloji asociirali z nerazvitim in celo divjim svetom.10 K taki po-
dobi pa so prispevali tudi način organiziranosti in sami delavci z neotesani-
mi in prostaškimi manirami. Kompanije so bile namreč strnjene skupine de-
lavcev, med katerimi je vladal močan čut pripadnosti in solidarnosti. Ti so se
5 O teh primerih in razlikah med kompanijami z monopolnimi pravicami in tistimi, ki so delale na
prostem trgu, podrobneje Orelli Vassere, »Emigrazione e mestiere;« Orelli Vassere, »I Camalli
da olio;« Orelli Vassere, »Facchini ticinesi.«
6 Ricerche sulla posizione, 6–7.
7 Glej, na primer, za Mantovo Belfanti, Mestieri e forestieri, 69–70, za Cadiz Levi, Centro e periferia, 89,
za Pariz Kaplow, I lavoratori poveri, 62, za London Stern, The Porters of London, za turška pristanišča
Eyal, »Migrants and Workers.«
8 Zaradi prožnosti, s katero so poprijemali tudi za druga dela in prispevali k reševanju zagat ter po-
treb po delovni sili, so jih nekateri imeli za »mazivo« mestnega gospodarskega kolesja (Mocarel-
li, »Braccia al servizio,« 643).
9 Garzoni, La piazza universale, 346. Van Voss, »Nothing to Lose.«
10 O teh vidikih podrobno Garzoni, La piazza universale, 346; Belfanti, Mestieri e forestieri, 67–70; Mo-
carelli, »Dalla montagna immaginata,« Zannini, »Il 'pregiudizio meccanico',« in Mocarelli, »The
Attitude.«
213
