Page 216 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 216
upor, nasilje in preživetje
kateri pa so se v Trstu mudili iz drugih razlogov ali potovali mimo njega in iz-
koristili priložnost, da so z nosaštvom prislužili kako dnino.
V Trstu nastanjeni nosači so bili po eni strani rezultat vse večje atrak-
tivnosti in receptivnosti mestnega trga nekvalificiranega dela. Po drugi so bili
posledica razslojevanja kmečke družbe mestnega zaledja in cefranja družin,
katerih posamezni člani so se ločevali od domačega gospodarskega okolja in
iskali alternativne življenjske poti. Težili so k individualnemu gospodarske-
mu osamosvajanju in se s selitvijo v mesto ter z vključevanjem v mestno eko-
nomijo otepali družbene marginalizacije v izvornih krajih. Ti procesi so vo-
dili do bolj ali manj uspešne in ne vselej dokončne presaditve v mesto. Večina
priseljencev je na mestni trg dela sprva stopala začasno ali priložnostno, nakar
se je v mestu nastanila. Prehod je bil največkrat individualen in za razliko od
prej obravnavanih primerov sistemsko nepovezan. Pomenil je rez z gospodar-
stvom izvornega kraja.19 Ko je šlo za doseljevanje celih družin, so bile to nava-
dno take, ki so najprej poizkusile »srečo« na kolonskih kmetijah v obmestju
in se nato odločile za prehod v mesto, kjer so množile vrste mestnega proleta-
riata in prihajale do zaslužka samo z nekvalificiranim delom.20
Za ustaljene nosače je značilna visoka povprečna starost, ki je presega-
la 40 let in je izraz dolgoletnega bivanja v mestu. Mlajših od 30 let ni bilo niti
20 odstotkov, več kot 15 odstotkov pa je bilo starejših od 50 let in med njimi
takih, ki najbrž niso bili več aktivni. Nosači raznih tujih caravan in kompa-
nij po drugih mestih pa so bili mlajši. V Mantovi so na primer Trentini (no-
sači z območja Trenta) uvajali v poklic (z raznašanjem njim primernih tovo-
rov in blaga) že desetletne dečke in 70 odstotkov nosačev s tega območja se je
na delo v Mantovo prvič podalo pred 20. letom starosti,21 medtem ko se jih je
v Trst v enaki starosti priselila okrog četrtina. Značilno je tudi, da je bila veli-
ka večina nosačev, navedenih v tržaških popisnih registrih, poročena in prav
s poroko ter z nastankom družine je prihajalo do trajnejše ustalitve v mestu.
Biti poročen z domačinko ali domačinom, največkrat pa s priseljenko ali pri-
seljencem, ter imeti družino v mestu je veljalo tudi kot izkaz namena trajne-
ga domovanja in torej pripadnosti mestnemu prebivalstvu. To je bilo zelo po-
membno z vidika socialnopravnega statusa, ker so bile te družine v primerih
potrebe deležne enakega odnosa kot rojeni Tržačani in tudi prednosti na trgu
dela v primerjavi z neustaljenimi prišleki.
Nosači so se tudi v Trstu razlikovali in sestavljali slojevito poklicno ter
družbeno kategorijo delavcev. Slaba četrtina v mestu ustaljenih je bila zaseb-
19 V zvezi s tem prehodom v okviru migracijskih gibanj primerjaj Rosental, »Maintien/rupture.«
20 Kalc, »Žensko prebivalstvo v Trstu,« 361.
21 Belfanti, Mestieri e forestieri, 75.
216
kateri pa so se v Trstu mudili iz drugih razlogov ali potovali mimo njega in iz-
koristili priložnost, da so z nosaštvom prislužili kako dnino.
V Trstu nastanjeni nosači so bili po eni strani rezultat vse večje atrak-
tivnosti in receptivnosti mestnega trga nekvalificiranega dela. Po drugi so bili
posledica razslojevanja kmečke družbe mestnega zaledja in cefranja družin,
katerih posamezni člani so se ločevali od domačega gospodarskega okolja in
iskali alternativne življenjske poti. Težili so k individualnemu gospodarske-
mu osamosvajanju in se s selitvijo v mesto ter z vključevanjem v mestno eko-
nomijo otepali družbene marginalizacije v izvornih krajih. Ti procesi so vo-
dili do bolj ali manj uspešne in ne vselej dokončne presaditve v mesto. Večina
priseljencev je na mestni trg dela sprva stopala začasno ali priložnostno, nakar
se je v mestu nastanila. Prehod je bil največkrat individualen in za razliko od
prej obravnavanih primerov sistemsko nepovezan. Pomenil je rez z gospodar-
stvom izvornega kraja.19 Ko je šlo za doseljevanje celih družin, so bile to nava-
dno take, ki so najprej poizkusile »srečo« na kolonskih kmetijah v obmestju
in se nato odločile za prehod v mesto, kjer so množile vrste mestnega proleta-
riata in prihajale do zaslužka samo z nekvalificiranim delom.20
Za ustaljene nosače je značilna visoka povprečna starost, ki je presega-
la 40 let in je izraz dolgoletnega bivanja v mestu. Mlajših od 30 let ni bilo niti
20 odstotkov, več kot 15 odstotkov pa je bilo starejših od 50 let in med njimi
takih, ki najbrž niso bili več aktivni. Nosači raznih tujih caravan in kompa-
nij po drugih mestih pa so bili mlajši. V Mantovi so na primer Trentini (no-
sači z območja Trenta) uvajali v poklic (z raznašanjem njim primernih tovo-
rov in blaga) že desetletne dečke in 70 odstotkov nosačev s tega območja se je
na delo v Mantovo prvič podalo pred 20. letom starosti,21 medtem ko se jih je
v Trst v enaki starosti priselila okrog četrtina. Značilno je tudi, da je bila veli-
ka večina nosačev, navedenih v tržaških popisnih registrih, poročena in prav
s poroko ter z nastankom družine je prihajalo do trajnejše ustalitve v mestu.
Biti poročen z domačinko ali domačinom, največkrat pa s priseljenko ali pri-
seljencem, ter imeti družino v mestu je veljalo tudi kot izkaz namena trajne-
ga domovanja in torej pripadnosti mestnemu prebivalstvu. To je bilo zelo po-
membno z vidika socialnopravnega statusa, ker so bile te družine v primerih
potrebe deležne enakega odnosa kot rojeni Tržačani in tudi prednosti na trgu
dela v primerjavi z neustaljenimi prišleki.
Nosači so se tudi v Trstu razlikovali in sestavljali slojevito poklicno ter
družbeno kategorijo delavcev. Slaba četrtina v mestu ustaljenih je bila zaseb-
19 V zvezi s tem prehodom v okviru migracijskih gibanj primerjaj Rosental, »Maintien/rupture.«
20 Kalc, »Žensko prebivalstvo v Trstu,« 361.
21 Belfanti, Mestieri e forestieri, 75.
216
