Page 221 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 221
tržaški »fakini« ...
niško zakonodajo.36 Potreba po ureditvi nosaškega dela se je zopet pojavila
sredi sedemdesetih let z rastjo prebivalstva in vse pogostejšimi kršitvami jav-
nega reda, kar je po policijskih izkušnjah izviralo predvsem iz nenadzorova-
nega dostopa na trg nosaške delovne sile. Veletrgovci pa so zopet nasprotova-
li vsakršnemu poseganju, ne samo zaradi vprašanja tarif, ampak tudi iz skrbi,
da bi pristanišče ostalo brez zadostnega števila delavcev. Prenovljeni načrt, ki
ga je sestavil policijski direktor Pittoni, je zato predvideval, da so v ugodnih
sezonah smeli stopati na trg nosaške delovne sile tudi furlanski in istrski za-
časni delavci. Stalno naseljeni nosači so vsekakor ohranjali prednost, sploh pa
tisti, ki so se pogodili za nižje cene storitev, za kar so bili dolžni skrbeti načel-
niki pri razvrščanju delavcev. Čeprav je bila s tem trgovcem zagotovljena pol-
na svoboda pri najemanju zasebnih in tržnih nosačev, so tudi tokrat prevlada-
le rezerve in regulativ je spet ostal na mrtvem tiru.
Do njegovega sprejema je prišlo šele leta 1792 ob uvedbi novega policij-
skega reda, ko so se obnovila prizadevanja za izboljšanje »javne vzgoje« in
nadzora nad vse bolj »razpuščenim nizkim ljudstvom«. Veletrgovci so tokrat
pristali na uvedbo pravilnika za nosače, ker so ravnokar zaradi pomanjkanja
delovne sile plačevali nosaške usluge po trikrat večji ceni od običajne. Pravil-
nik je za opravljanje nosaškega poklica določal pridobitev pisnega dovoljenja
in posebne značke iz kositra, ki ju je policijska uprava izdajala na podlagi do-
kazov o »neoporečnem moralnem, častnem in poštenem vedenju« vsakega
delavca. Ta je moral biti vpisan v generalni register prebivalstva in evidenti-
ran v ločenem protokolu z imenom, priimkom, starostjo, hišno številko tr-
žaškega naslova, izvornim krajem in osebnim opisom. Na ta način je policija
pridobila potrebne informacije za preventivno »filtriranje« nezaželenih lju-
di in za preprečevanje, da bi dovoljenja za opravljanje poklica in oznake preha-
jali v roke neavtoriziranim osebam. Sistemu so se bili dolžni prilagoditi tudi
zasebni nosači, s tem da jim ni bilo treba izkazovati svoje dobronamernosti
na policiji, ker je zanje veljalo poroštvo delodajalcev. Oblasti so sicer upravlja-
le ta sistem dokaj prožno in niso »prekomerno oteževale sprejemanja novih
oseb v matriko«, da bi »pomanjkanje nosaške delovne sile ne podražilo nji-
hovih storitev in preveč bremenilo trgovcev«. Do pomembne spremembe je
prišlo na zahtevo trgovcev v notranji organiziranosti nosačev, predvsem v zve-
zi z načelniki in njihovimi nadzorniškimi nalogami. Trgovci so hoteli prepre-
čiti, da bi se kategorija s samostojno voljenimi načelniki preveč osvestila in se
korporacijsko strnila. Zato so zahtevali, da se vlogo vodij dodeli osebam dru-
36 BCT, AD, Atti di Polizia (8 gennaio 1774–4 febbraio 1775), »Giornali di Polizia«, 9. 5. 1774.
221
niško zakonodajo.36 Potreba po ureditvi nosaškega dela se je zopet pojavila
sredi sedemdesetih let z rastjo prebivalstva in vse pogostejšimi kršitvami jav-
nega reda, kar je po policijskih izkušnjah izviralo predvsem iz nenadzorova-
nega dostopa na trg nosaške delovne sile. Veletrgovci pa so zopet nasprotova-
li vsakršnemu poseganju, ne samo zaradi vprašanja tarif, ampak tudi iz skrbi,
da bi pristanišče ostalo brez zadostnega števila delavcev. Prenovljeni načrt, ki
ga je sestavil policijski direktor Pittoni, je zato predvideval, da so v ugodnih
sezonah smeli stopati na trg nosaške delovne sile tudi furlanski in istrski za-
časni delavci. Stalno naseljeni nosači so vsekakor ohranjali prednost, sploh pa
tisti, ki so se pogodili za nižje cene storitev, za kar so bili dolžni skrbeti načel-
niki pri razvrščanju delavcev. Čeprav je bila s tem trgovcem zagotovljena pol-
na svoboda pri najemanju zasebnih in tržnih nosačev, so tudi tokrat prevlada-
le rezerve in regulativ je spet ostal na mrtvem tiru.
Do njegovega sprejema je prišlo šele leta 1792 ob uvedbi novega policij-
skega reda, ko so se obnovila prizadevanja za izboljšanje »javne vzgoje« in
nadzora nad vse bolj »razpuščenim nizkim ljudstvom«. Veletrgovci so tokrat
pristali na uvedbo pravilnika za nosače, ker so ravnokar zaradi pomanjkanja
delovne sile plačevali nosaške usluge po trikrat večji ceni od običajne. Pravil-
nik je za opravljanje nosaškega poklica določal pridobitev pisnega dovoljenja
in posebne značke iz kositra, ki ju je policijska uprava izdajala na podlagi do-
kazov o »neoporečnem moralnem, častnem in poštenem vedenju« vsakega
delavca. Ta je moral biti vpisan v generalni register prebivalstva in evidenti-
ran v ločenem protokolu z imenom, priimkom, starostjo, hišno številko tr-
žaškega naslova, izvornim krajem in osebnim opisom. Na ta način je policija
pridobila potrebne informacije za preventivno »filtriranje« nezaželenih lju-
di in za preprečevanje, da bi dovoljenja za opravljanje poklica in oznake preha-
jali v roke neavtoriziranim osebam. Sistemu so se bili dolžni prilagoditi tudi
zasebni nosači, s tem da jim ni bilo treba izkazovati svoje dobronamernosti
na policiji, ker je zanje veljalo poroštvo delodajalcev. Oblasti so sicer upravlja-
le ta sistem dokaj prožno in niso »prekomerno oteževale sprejemanja novih
oseb v matriko«, da bi »pomanjkanje nosaške delovne sile ne podražilo nji-
hovih storitev in preveč bremenilo trgovcev«. Do pomembne spremembe je
prišlo na zahtevo trgovcev v notranji organiziranosti nosačev, predvsem v zve-
zi z načelniki in njihovimi nadzorniškimi nalogami. Trgovci so hoteli prepre-
čiti, da bi se kategorija s samostojno voljenimi načelniki preveč osvestila in se
korporacijsko strnila. Zato so zahtevali, da se vlogo vodij dodeli osebam dru-
36 BCT, AD, Atti di Polizia (8 gennaio 1774–4 febbraio 1775), »Giornali di Polizia«, 9. 5. 1774.
221
