Page 218 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 218
upor, nasilje in preživetje
delodajalcev in zaščite ter obzira, ki so ju bili deležni na ta račun. Lepi prime-
ri so enoglasni nastopi trgovcev proti vračanju vojaškoobveznih nosačev, ki
so jih od tržaških oblasti po konskripcijskem pravu terjala domovinska gos-
postva. Za to se je zavzemala sama policija, ki je skrbela, da ne bi zbežali v tu-
jino, ker bi to predstavljalo škodo za državo in tržaško gospodarstvo.25 Pri za-
sebnih nosačih tudi ni bilo nevarnosti povezovanja v kake nedisciplinirane ali
celo uporne združbe, saj je bila narava njihovega dela drugačna in pod nad-
zorom delodajalcev. Razlike so opazne tudi v družinskih situacijah. Značil-
nost mestnega proletariata je bila, da so družine skušale kompenzirati nizke
in negotove zaslužke s pridobitno angažiranostjo vseh sposobnih članov. No-
sači so bili najbolj izraziti primeri take gospodarske strategije, ki prihaja do
izraza predvsem pri tržnih nosačih. Po popisu iz leta 1775 so se v več kot 80
odstotkih primerov pridobitno udejstvovale tudi njihove soproge. Žene no-
sačev, redno zaposlenih pri firmah in zasebnikih, so delale v približno 45 od-
stotkih primerov, žene carinskih pa komaj v 15 odstotkih. Opravljale so raz-
lične dejavnosti, najpogosteje so bile perice ali tudi same nosačice, služile so
po domovih in se ukvarjale z drobno prodajo. Čeprav izraz gospodinja, s kate-
rim popisni vir označuje poročene ženske, ki ne opravljajo nekega poklica, ne
izključuje kake oblike pridobitnega udejstvovanja, opozarja vendarle na raz-
lične gospodarske položaje med kategorijami nosačev. Mnogi indici razode-
vajo tudi, da so si tržni nosači pomagali še z drugimi težaškimi deli, tako da
je bilo nosaštvo v mnogih primerih le njihova primarna dejavnost. Nosačice,
ki so predstavljale 40 odstotkov tržnih in četrtino vseh nosačev, so še nekoli-
ko poseben primer. Sodile so nasploh na družbeno dno in njihovo pridobitno
udejstvovanje je bilo mnogokrat edini vir zaslužka. Mnoge so bile kot ome-
njeno soproge nosačev, veliko jih je bilo žena kmečkih in drugih nekvalifici-
ranih delavcev, številne pa so bile vdove in torej samohranilke, ki so morale
same skrbeti zase in pogosto za družino. Če so res dajali nosačicam prednost
pri pretovarjanju žita in jim na ta način nudili možnost zaslužka, so mnoge
konkurirale z moškimi in se prilagajale najnižjim opravilom.
Tržni nosači so skratka predstavljali posebno ogrožen in problematičen
segment tržaške družbe. O tem priča zapis policijskega uradnika, zadolžene-
ga za štetje prebivalstva leta 1775. Glede soseske Rena v Starem mestu je opo-
zarjal, da živijo tam »sami revni ljudje brez poklica«, ki »se preživljajo kot
javni nosači ali kmečki dninarji. Njihove žene nosijo vreče ali služijo po hišah.
Vsi so polni otrok, za katere ne skrbijo in jih puščajo, da se potepajo po mes-
tu. Ti otroci nadlegujejo ljudi, prosjačijo po cerkvah in hišah, hranijo pa se
25 AGCT, Magistrato civico, b. 29, 22. 1. 1779. Dorsi, »'Libertà' e 'Legislazione',« 149.
218
delodajalcev in zaščite ter obzira, ki so ju bili deležni na ta račun. Lepi prime-
ri so enoglasni nastopi trgovcev proti vračanju vojaškoobveznih nosačev, ki
so jih od tržaških oblasti po konskripcijskem pravu terjala domovinska gos-
postva. Za to se je zavzemala sama policija, ki je skrbela, da ne bi zbežali v tu-
jino, ker bi to predstavljalo škodo za državo in tržaško gospodarstvo.25 Pri za-
sebnih nosačih tudi ni bilo nevarnosti povezovanja v kake nedisciplinirane ali
celo uporne združbe, saj je bila narava njihovega dela drugačna in pod nad-
zorom delodajalcev. Razlike so opazne tudi v družinskih situacijah. Značil-
nost mestnega proletariata je bila, da so družine skušale kompenzirati nizke
in negotove zaslužke s pridobitno angažiranostjo vseh sposobnih članov. No-
sači so bili najbolj izraziti primeri take gospodarske strategije, ki prihaja do
izraza predvsem pri tržnih nosačih. Po popisu iz leta 1775 so se v več kot 80
odstotkih primerov pridobitno udejstvovale tudi njihove soproge. Žene no-
sačev, redno zaposlenih pri firmah in zasebnikih, so delale v približno 45 od-
stotkih primerov, žene carinskih pa komaj v 15 odstotkih. Opravljale so raz-
lične dejavnosti, najpogosteje so bile perice ali tudi same nosačice, služile so
po domovih in se ukvarjale z drobno prodajo. Čeprav izraz gospodinja, s kate-
rim popisni vir označuje poročene ženske, ki ne opravljajo nekega poklica, ne
izključuje kake oblike pridobitnega udejstvovanja, opozarja vendarle na raz-
lične gospodarske položaje med kategorijami nosačev. Mnogi indici razode-
vajo tudi, da so si tržni nosači pomagali še z drugimi težaškimi deli, tako da
je bilo nosaštvo v mnogih primerih le njihova primarna dejavnost. Nosačice,
ki so predstavljale 40 odstotkov tržnih in četrtino vseh nosačev, so še nekoli-
ko poseben primer. Sodile so nasploh na družbeno dno in njihovo pridobitno
udejstvovanje je bilo mnogokrat edini vir zaslužka. Mnoge so bile kot ome-
njeno soproge nosačev, veliko jih je bilo žena kmečkih in drugih nekvalifici-
ranih delavcev, številne pa so bile vdove in torej samohranilke, ki so morale
same skrbeti zase in pogosto za družino. Če so res dajali nosačicam prednost
pri pretovarjanju žita in jim na ta način nudili možnost zaslužka, so mnoge
konkurirale z moškimi in se prilagajale najnižjim opravilom.
Tržni nosači so skratka predstavljali posebno ogrožen in problematičen
segment tržaške družbe. O tem priča zapis policijskega uradnika, zadolžene-
ga za štetje prebivalstva leta 1775. Glede soseske Rena v Starem mestu je opo-
zarjal, da živijo tam »sami revni ljudje brez poklica«, ki »se preživljajo kot
javni nosači ali kmečki dninarji. Njihove žene nosijo vreče ali služijo po hišah.
Vsi so polni otrok, za katere ne skrbijo in jih puščajo, da se potepajo po mes-
tu. Ti otroci nadlegujejo ljudi, prosjačijo po cerkvah in hišah, hranijo pa se
25 AGCT, Magistrato civico, b. 29, 22. 1. 1779. Dorsi, »'Libertà' e 'Legislazione',« 149.
218
