Page 229 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 229
koper in tihotapci tobaka na prelomu iz 18. v 19. stoletje

neških deželah (kjer so delovali posamezni deželni zakupniki), med drugim
tudi v Istri, in seveda z njim povezanimi prestopki.8

Prohibicijska določila, s katerimi se je skušalo zamejiti nelegalno raz-
pečevanje tobaka, ki je do druge polovice 18. stoletja zelo naraslo, so skuša-
la trgovce usmeriti izključno na koprsko državno zakupništvo; na predlog za-
kupnika Manfrina peterici modrih so se pravila nekoliko poostrila, prodaja
pa je nato potekala pod nadzorom zakupništva v Kopru.9 Tu je imela tobačna
uprava veliko skladišče tobaka predvsem iz Makedonije in Albanije ter proda-
jalno tobaka v četrti Bošadraga. Pravila iz leta 1787 so med drugim določala
tudi sledeče pogoje, na katere so morali pristati pooblaščeni prodajalci: vsake-
mu od (dveh) prodajalcev zakupnikov v mestu se je ob pologu v višini 600 lir
na blagajno Ferme odobril 3-odstotni delež dobička na letni ravni; prodajal-
na s tobakom je morala biti odprta do večera, v njej pa se je tobak prodajalo po
predpisanih cenah, objavljenih v tiskanem katalogu, in sicer v taki obliki, kot
ga je trgovec prejel (npr., mešanje različnih vrst ni bilo dovoljeno,…); neupo-
števanje pravil je prodajalce stalo omenjenega depozita, poleg tega pa so mora-
li plačati tudi kazen.10 Prodajna mesta oziroma izpostave so bile strogo dolo-
čena in so za koprski teritorij11 segale tudi povsod na podeželje (npr. Dekani,
Šmarje, Manžan, Marezige, Sv. Anton, Kubed, Rožar, Tinjan, Truške, Krkav-
če, Koštabona, Boršt, Osp, Movraž, Col pri Repentabru). Tu je bilo mogoče
dobiti vsaj 13 vrst12 (dovoljenega) tobaka.

Posedovanje in prodajanje tobaka je bilo strogo regulirano (to je vklju-
čevalo: uskladitev cene s tobačno upravo, dovoljenja za uvoz po morju, omeji-
tev na določene vrste oziroma provenienco tobaka idr.), njegova predelava, go-
jenje in (pre)prodaja pa so bili prepovedani brez dovoljenja generalne tobačne
uprave. V novi upravno-politični organizaciji po propadu Beneške republike
kriminalne zadeve povezane s tobakom niso bile več v pristojnosti deželnih
glavarjev, ampak v sodni domeni kazenskih sodnikov osrednjih mest v deže-

8 Gl. npr. SI-PAK 291, Cadamuro, t.e. 25, »Lettere«.
9 Bertoša, »Neki podaci,« 95–97.
10 SI-PAK 291, Cadamuro, t.e. 27, »Condizioni ed obblighi«, 20. februar 1787.
11 Tem izpostavam je, tako v Kopru kot tudi v Piranu, Rovinju, Poreču in Pulju, načeloval vodja za

posamezno območje (gl. npr. SI-PAK 291, Cadamuro, t.e. 29).
12 Pri tistem v prahu so ločevali med: Melato, Albania gialla, Santa Giustina, Nostran Campese

asciutto / bagnato, Radica Nostrana Campese asciutta / bagnata, Caradà, Mestrin, ordinario in
Mestrin soprafino, oni za kajenje pa je nosil imena, kot so: Arta, Aleppo, Tacchia, ordinario taglia-
to sciolto, foglia Albania, foglia Seghedino, foglia Gingè, SI-PAK 291, Cadamuro, t.e. 27. Na drugi
strani se je med zaseženim prepovedanim blagom znašel npr. »bratislavski tobak«, gl. npr. SI-PAK
291, Cadamuro, t.e. 23, »Contrabbandieri arrestati«; »Provincia di Capodistria«.

229
   224   225   226   227   228   229   230   231   232   233   234