Page 234 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 234
upor, nasilje in preživetje
je si je tako na prijetega tihotapca v nekaterih primerih lahko prislužil celo de-
nar v višini mesečne plače prodajalcev tobaka.28
O »tihotapcih« in razsežnostih tihotapskih praks
Zaseženi tobak, ki ga je v svojih dokumentih zabeležila tobačna uprava, seve-
da ni bil v celoti namenjen nadaljnji prodaji; v veliko primerih je izpričano,
da je bil mišljen za lastno rabo kršitelja, ki je bil sicer kljub temu lahko ozna-
čen za tihotapca. Ugotavljanje 'resnejšega' tihotapstva je sicer deloma mogoče
preko materialnih dokazov o predelavi29 tobaka (npr. posedovanje predme-
tov, ki se jih je rabilo v ta namen, denimo mlinček, rešeto, posode), količine
tovorjenega blaga (čeprav ta ni vselej navedena), saj je bil preprodaji gotovo
namenjen tobak v večjih količinah (v okviru nabora obravnavanih primerov
je šlo za največ 8 sodov30), pomemben indic pa je tudi informacija, da so orga-
nizirani tihotapci včasih delovali v skupinah (takih primerov – skupin po 2
ali 3 – je sicer v obravnavanem naboru le nekaj, pri čemer gre lahko tudi zgolj
za posredno sodelovanje soudeleženih pri tihotapljenju ali razpečevanju to-
baka).
Osebe, ki so jih našli s prepovedanim tobakom v količini, manjši od 4
liber (v hišni preiskavi pa manj kot 10 liber), so bile izpuščene na prostost (oz.
niso bile aretirane), zaseženo pa jim je bilo blago. To sicer ni veljalo za tujce.31
Praksa je tu odstopala v toliko, da med aretiranimi tihotapci (nekateri od njih
so pristali tudi v zaporu) najdemo veliko takih, ki so nosili manj kot 4 libre.
Največ tihotapcev je namreč nosilo manj kot 1 libro tobaka (1 libra = 12 unč),
torej do pol kilograma, od tega jih je bilo okrog 75 % takih z največ 5 unčami
(pribl. 200 g) tobaka. Številke sicer namigujejo na to, da v večini primerov ni
šlo za preprodajo ali vsaj ne za večje posle s prepovedanim tobakom.
Tihotapljeni tobak se je pojavljal v različnih oblikah: v prahu (in polve-
re) za njuhanje, v listih (in foglia) za žvečenje ali kajenje32 ter »in corda« (v ob-
28 Plače, ki so bile leta 1796 določene za zaposlene v tobačni upravi na deželni ravni, so se gibale med
3.100 forinti letno (za direktorja), 2.170 f. za poddirektorja, blagajnika in pisarja, 967,4 oz. 892,16 za
uradne prodajalce in proizvajalce tobaka in 720 forinti na leto za nosača, SI-PAK 291, Cadamuro,
t.e. 29, 6. marec 1800.
29 Ni pa zaslediti primerov gojenja tobaka, kakršnega izpričuje tuja literatura (gl. npr. Bianco, Con-
tadini, sbirri, ali Bertoša, »Neki podaci,« ki dodaja, da sta prodaja ali gojenje tobaka lahko cvetela
zlasti v samostojnih fevdih v Istri, kjer beneški zakoni niso veljali.
30 Vendar pa je šlo za primer, ki zaradi pomanjkanja dokazov ni šel v nadaljnjo obravnavo.
31 SI-PAK 291, Cadamuro, t.e. 27, »Capitoli stabiliti per la continuazione del contratto de' 14 decem-
bre 1784 per la Ferma generale del Tabacco«, Benetke, 15. maj 1798.
32 V tobačni prodajalni je bilo, denimo, mogoče dobiti mavčne pipe (gl. Pravila za pooblaščene pro-
dajalce, 1787).
234
je si je tako na prijetega tihotapca v nekaterih primerih lahko prislužil celo de-
nar v višini mesečne plače prodajalcev tobaka.28
O »tihotapcih« in razsežnostih tihotapskih praks
Zaseženi tobak, ki ga je v svojih dokumentih zabeležila tobačna uprava, seve-
da ni bil v celoti namenjen nadaljnji prodaji; v veliko primerih je izpričano,
da je bil mišljen za lastno rabo kršitelja, ki je bil sicer kljub temu lahko ozna-
čen za tihotapca. Ugotavljanje 'resnejšega' tihotapstva je sicer deloma mogoče
preko materialnih dokazov o predelavi29 tobaka (npr. posedovanje predme-
tov, ki se jih je rabilo v ta namen, denimo mlinček, rešeto, posode), količine
tovorjenega blaga (čeprav ta ni vselej navedena), saj je bil preprodaji gotovo
namenjen tobak v večjih količinah (v okviru nabora obravnavanih primerov
je šlo za največ 8 sodov30), pomemben indic pa je tudi informacija, da so orga-
nizirani tihotapci včasih delovali v skupinah (takih primerov – skupin po 2
ali 3 – je sicer v obravnavanem naboru le nekaj, pri čemer gre lahko tudi zgolj
za posredno sodelovanje soudeleženih pri tihotapljenju ali razpečevanju to-
baka).
Osebe, ki so jih našli s prepovedanim tobakom v količini, manjši od 4
liber (v hišni preiskavi pa manj kot 10 liber), so bile izpuščene na prostost (oz.
niso bile aretirane), zaseženo pa jim je bilo blago. To sicer ni veljalo za tujce.31
Praksa je tu odstopala v toliko, da med aretiranimi tihotapci (nekateri od njih
so pristali tudi v zaporu) najdemo veliko takih, ki so nosili manj kot 4 libre.
Največ tihotapcev je namreč nosilo manj kot 1 libro tobaka (1 libra = 12 unč),
torej do pol kilograma, od tega jih je bilo okrog 75 % takih z največ 5 unčami
(pribl. 200 g) tobaka. Številke sicer namigujejo na to, da v večini primerov ni
šlo za preprodajo ali vsaj ne za večje posle s prepovedanim tobakom.
Tihotapljeni tobak se je pojavljal v različnih oblikah: v prahu (in polve-
re) za njuhanje, v listih (in foglia) za žvečenje ali kajenje32 ter »in corda« (v ob-
28 Plače, ki so bile leta 1796 določene za zaposlene v tobačni upravi na deželni ravni, so se gibale med
3.100 forinti letno (za direktorja), 2.170 f. za poddirektorja, blagajnika in pisarja, 967,4 oz. 892,16 za
uradne prodajalce in proizvajalce tobaka in 720 forinti na leto za nosača, SI-PAK 291, Cadamuro,
t.e. 29, 6. marec 1800.
29 Ni pa zaslediti primerov gojenja tobaka, kakršnega izpričuje tuja literatura (gl. npr. Bianco, Con-
tadini, sbirri, ali Bertoša, »Neki podaci,« ki dodaja, da sta prodaja ali gojenje tobaka lahko cvetela
zlasti v samostojnih fevdih v Istri, kjer beneški zakoni niso veljali.
30 Vendar pa je šlo za primer, ki zaradi pomanjkanja dokazov ni šel v nadaljnjo obravnavo.
31 SI-PAK 291, Cadamuro, t.e. 27, »Capitoli stabiliti per la continuazione del contratto de' 14 decem-
bre 1784 per la Ferma generale del Tabacco«, Benetke, 15. maj 1798.
32 V tobačni prodajalni je bilo, denimo, mogoče dobiti mavčne pipe (gl. Pravila za pooblaščene pro-
dajalce, 1787).
234
