Page 48 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 48
upor, nasilje in preživetje
marjem, trgovcem, ženskam, kmetom, lovcem in ribičem zagotavljala zaščito
in kaznovala tiste, ki je niso upoštevali. Študije o fajdi na Nemškem so se po-
novno okrepile po diskusiji, ki jo je leta 1993 sprožil Gadi Algazi v sintezi re-
zultatov svoje doktorske dizertacije.3 Algazi je po natančni analizi Brunner-
jeve neustrezne rabe nemškega besedišča o funkcijah fevdalnega plemstva v
poznem srednjem veku4 spodbudil raziskovanje jezika v dokumentih iz ob-
dobja med letoma 1350 in 1550. Ugotovil je, da v praksi ni prihajalo do razli-
kovanja med »plemiško« in »krvno fajdo«. Dejansko fajda ni bila plemiški
privilegij in se je izvajala tudi izven zakonsko urejene sfere, o njeni legitimnos-
ti pa so sodobniki že razpravljali.5 Vsekakor je predstavljala osrednji trenutek
družbene produkcije nasilja: plemiči so v njej sodelovali, da bi jih zaradi tega
njihovi lastni kmetje prosili za zaščito pred nasiljem nasprotne strani. Kaza-
la se je kot pravica ropanja in požiganja (Raub und Brand) na zemlji in imetju
drugih kmetov. Druga splošna utemeljitev fajde kot branjenja časti je prav
tako povsem umetna: šlo je za drago početje, ki je terjalo zastavitev (Pfand)
fevdov in gradov. Sklenemo torej lahko, da je zasebna vojna služila ohranjanju
družbenega reda, saj je proizvajala potrebo po zaščiti in obrambi.
Algazijevo tezo je uporabil izraelski zgodovinar Hillai Zmora v svo-
ji raziskavi o fajdah med 15. in začetkom 16. stoletja v Frankoniji, nemškem
ozemlju, ki je bilo skupaj z bližnjo Švabsko temu pojavu najbolj izpostavljeno.
Že Werner Rosener (1982)6 je ugotavljal, da je med 15. in 16. stoletjem do fajd
prihajalo, ker je plemstvo nasproti vse večjim prihodkom trgovskega stanu
postajalo siromašnejše: plemiči, ki so zemljiško gospostvo (Grundherrschaft)
zamenjali z denarnim zakupom, so se morali soočiti z gospodarskim padcem
in so bili označeni za roparske viteze (Raubritter). Treba pa je opozoriti, da je
izvajanje fajde ali zasebne vojne kot izključno plemiškega privilegija, torej pri-
vilegija družbene skupine, ki je v nemških deželah imela vladarsko funkcijo, v
krizo spravljalo visoko cesarsko oblast.
Brunner je trdil, da sta bili fajda in vojna v poznem srednjem veku dva
različna pojava: poleg tega na Nemškem uničevalnih vojn, ki bi vodile do na-
stajanja nacionalnih držav, ni bilo. Razlika je, če upoštevamo težavno širjenje
3 Algazi, »The Social Use,« 253–73 in Algazi, Herrengewalt.
4 »Schutz und Schirm gegen Rat und Hilfe lautet die Formel«. Schirm je beseda, ki so jo kmetje
uporabljali s pomenom zaščite in jo je treba razumeti kot izraz med pravicami in dolžnostmi, ki
so si jih vzajemno priznavali gospodje in podložniki; »Holde ali Hulde«, ki pomeni Gnade ali Gra-
tia, Brunner razlaga kot »arbitrarnost ali voljo« , s katero so obdavčili svoje kmete, Algazi, Herren-
gewalt, 9, in sledeče ter passim do 121.
5 Glej na primer De concordantia catholica libri tres brixenškega škofa Nikolaja Kuzanskega/Niklaus
von Kues.
6 Rosener, »Zur Problematik,« 469–88. Glej tudi Goerner, Raubrittertum.
48
marjem, trgovcem, ženskam, kmetom, lovcem in ribičem zagotavljala zaščito
in kaznovala tiste, ki je niso upoštevali. Študije o fajdi na Nemškem so se po-
novno okrepile po diskusiji, ki jo je leta 1993 sprožil Gadi Algazi v sintezi re-
zultatov svoje doktorske dizertacije.3 Algazi je po natančni analizi Brunner-
jeve neustrezne rabe nemškega besedišča o funkcijah fevdalnega plemstva v
poznem srednjem veku4 spodbudil raziskovanje jezika v dokumentih iz ob-
dobja med letoma 1350 in 1550. Ugotovil je, da v praksi ni prihajalo do razli-
kovanja med »plemiško« in »krvno fajdo«. Dejansko fajda ni bila plemiški
privilegij in se je izvajala tudi izven zakonsko urejene sfere, o njeni legitimnos-
ti pa so sodobniki že razpravljali.5 Vsekakor je predstavljala osrednji trenutek
družbene produkcije nasilja: plemiči so v njej sodelovali, da bi jih zaradi tega
njihovi lastni kmetje prosili za zaščito pred nasiljem nasprotne strani. Kaza-
la se je kot pravica ropanja in požiganja (Raub und Brand) na zemlji in imetju
drugih kmetov. Druga splošna utemeljitev fajde kot branjenja časti je prav
tako povsem umetna: šlo je za drago početje, ki je terjalo zastavitev (Pfand)
fevdov in gradov. Sklenemo torej lahko, da je zasebna vojna služila ohranjanju
družbenega reda, saj je proizvajala potrebo po zaščiti in obrambi.
Algazijevo tezo je uporabil izraelski zgodovinar Hillai Zmora v svo-
ji raziskavi o fajdah med 15. in začetkom 16. stoletja v Frankoniji, nemškem
ozemlju, ki je bilo skupaj z bližnjo Švabsko temu pojavu najbolj izpostavljeno.
Že Werner Rosener (1982)6 je ugotavljal, da je med 15. in 16. stoletjem do fajd
prihajalo, ker je plemstvo nasproti vse večjim prihodkom trgovskega stanu
postajalo siromašnejše: plemiči, ki so zemljiško gospostvo (Grundherrschaft)
zamenjali z denarnim zakupom, so se morali soočiti z gospodarskim padcem
in so bili označeni za roparske viteze (Raubritter). Treba pa je opozoriti, da je
izvajanje fajde ali zasebne vojne kot izključno plemiškega privilegija, torej pri-
vilegija družbene skupine, ki je v nemških deželah imela vladarsko funkcijo, v
krizo spravljalo visoko cesarsko oblast.
Brunner je trdil, da sta bili fajda in vojna v poznem srednjem veku dva
različna pojava: poleg tega na Nemškem uničevalnih vojn, ki bi vodile do na-
stajanja nacionalnih držav, ni bilo. Razlika je, če upoštevamo težavno širjenje
3 Algazi, »The Social Use,« 253–73 in Algazi, Herrengewalt.
4 »Schutz und Schirm gegen Rat und Hilfe lautet die Formel«. Schirm je beseda, ki so jo kmetje
uporabljali s pomenom zaščite in jo je treba razumeti kot izraz med pravicami in dolžnostmi, ki
so si jih vzajemno priznavali gospodje in podložniki; »Holde ali Hulde«, ki pomeni Gnade ali Gra-
tia, Brunner razlaga kot »arbitrarnost ali voljo« , s katero so obdavčili svoje kmete, Algazi, Herren-
gewalt, 9, in sledeče ter passim do 121.
5 Glej na primer De concordantia catholica libri tres brixenškega škofa Nikolaja Kuzanskega/Niklaus
von Kues.
6 Rosener, »Zur Problematik,« 469–88. Glej tudi Goerner, Raubrittertum.
48
