Page 50 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 50
upor, nasilje in preživetje
tekale skoraj brez prekinitev, saj so »baroni in plemiči redno napadali grado-
ve, požigali vasi in kradli živino«.11 Požigi in poškodovanje lastnine so plemi-
ču onemogočale, da bi poplačal dolgove svojemu posojilodajalcu, in so tako
še stopnjevali spiralo nasilja (Gewalt), na kateri je temeljila oblast plemičev.
Po treh fajdah proti Kölnu leta 1488 je Franz von Sickingen leta 1515 vse svo-
je vire usmeril v fajdo proti mestu Worms12 z jasnim namenom, da bi postal
njegov volilni knez. Uspelo mu je postati le vojni gospod v službi Maksimil-
jana I. Njegova podpora ga je opogumila, da je organiziral še eno fajdo, tokrat
proti tevirskemu škofu, t. i. vojno vitezov (1523), v kateri je izgubil življenje. V
takšnih okoliščinah se je krog udeležencev v fajdah omejil na visoko plem-
stvo, ki je delovalo v tajnosti in skladno s centralno oblastjo. Fajde v Frankoni-
ji se niso končale po zaslugi deželnega miru (Landfriede, 1495) Maksimiljana
I.: namesto tega so se hkrati z luteransko krizo začele mnoge nove. Algazijeve
in Zmorajeve teze so spodbudile razpravo ter še posebej številne nove raziska-
ve, ki polemizirajo z Zmorajevimi ugotovitvami, da naj bi fajde izvajalo samo
plemstvo in da naj bi po letu 1540 postale redkejše: brandenburški sodni arhi-
vi kažejo, da do upada fajd ni prišlo, saj so te trajale vse do konca 17. stoletja,
vendar so postajale kazni zanje vse strožje, odkar je fajda kot sredstvo razreše-
vanja sporov izgubila podporo lokalne skupnosti.13
Howard Kaminsky14 se na osnovi Brunnerjeve knjige (ki jo je leta 1999
prevedel v angleščino) ukvarja bolj z analizo zgodovinopisnih vprašanj, raz-
iskava Christine Reinle pa predstavlja pomembnejši osebni prispevek k raz-
iskovanju gospodarske rasti in institucij, v katere se umeščajo tudi fajde v
nemških deželah v 16. stoletju. Fajda Hansa Kolhasa (1500–1540), trgovca iz
berlinskega predmestja, ki je izhajal iz kovaške in pleskarske družine, se je pri-
čela 1. oktobra 1532 v neki krčmi v Wellaunu, kjer si je plemeniti veleposestnik
Günther von Zaschswitz nezakonito prilastil dva Kolhasova konja, obtožu-
joč ga, da mu jih je ta ukradel.15 Hans se je obrnil na volilnega kneza Joachima
I, a brez uspeha. Nato se je obrnil na volilnega kneza Saške, v okviru katere se
je nahajalo gospostvo Zaschwitz: konji so mu bili vrnjeni v slabem stanju, saj
so jih uporabljali za delo na poljih in so bili hranjeni s slabo krmo (sic), zato je
od viteza terjal nadomestilo. Obupani Hans je pismo o fajdi poslal saškemu
11 Zmora, State and Nobility, 153 in 159.
12 Podedoval je 29 gradov ali njihovih delov, k tem pa je dodal še 47 zastavljenih, od tega 21 mest.
13 Peters, »Leute-Fehde« in Eriksson, Krug-Richter, Streitkulturen, Gewalt, Konflikt. Zmorajev odziv
na pripombe je dostopen v Tjidschrift voor Geschiedenis,178–91, citiranem v nadaljevanju besedila.
14 Kaminsky, »The Noble Feud,« je bolj vezan na zgodovinopisja vprašanja, analizirana na podlagi
Brunnerjevega dela (prevedenega v angleščino leta 1999).
15 Reinle, Bauernfehden.
50
tekale skoraj brez prekinitev, saj so »baroni in plemiči redno napadali grado-
ve, požigali vasi in kradli živino«.11 Požigi in poškodovanje lastnine so plemi-
ču onemogočale, da bi poplačal dolgove svojemu posojilodajalcu, in so tako
še stopnjevali spiralo nasilja (Gewalt), na kateri je temeljila oblast plemičev.
Po treh fajdah proti Kölnu leta 1488 je Franz von Sickingen leta 1515 vse svo-
je vire usmeril v fajdo proti mestu Worms12 z jasnim namenom, da bi postal
njegov volilni knez. Uspelo mu je postati le vojni gospod v službi Maksimil-
jana I. Njegova podpora ga je opogumila, da je organiziral še eno fajdo, tokrat
proti tevirskemu škofu, t. i. vojno vitezov (1523), v kateri je izgubil življenje. V
takšnih okoliščinah se je krog udeležencev v fajdah omejil na visoko plem-
stvo, ki je delovalo v tajnosti in skladno s centralno oblastjo. Fajde v Frankoni-
ji se niso končale po zaslugi deželnega miru (Landfriede, 1495) Maksimiljana
I.: namesto tega so se hkrati z luteransko krizo začele mnoge nove. Algazijeve
in Zmorajeve teze so spodbudile razpravo ter še posebej številne nove raziska-
ve, ki polemizirajo z Zmorajevimi ugotovitvami, da naj bi fajde izvajalo samo
plemstvo in da naj bi po letu 1540 postale redkejše: brandenburški sodni arhi-
vi kažejo, da do upada fajd ni prišlo, saj so te trajale vse do konca 17. stoletja,
vendar so postajale kazni zanje vse strožje, odkar je fajda kot sredstvo razreše-
vanja sporov izgubila podporo lokalne skupnosti.13
Howard Kaminsky14 se na osnovi Brunnerjeve knjige (ki jo je leta 1999
prevedel v angleščino) ukvarja bolj z analizo zgodovinopisnih vprašanj, raz-
iskava Christine Reinle pa predstavlja pomembnejši osebni prispevek k raz-
iskovanju gospodarske rasti in institucij, v katere se umeščajo tudi fajde v
nemških deželah v 16. stoletju. Fajda Hansa Kolhasa (1500–1540), trgovca iz
berlinskega predmestja, ki je izhajal iz kovaške in pleskarske družine, se je pri-
čela 1. oktobra 1532 v neki krčmi v Wellaunu, kjer si je plemeniti veleposestnik
Günther von Zaschswitz nezakonito prilastil dva Kolhasova konja, obtožu-
joč ga, da mu jih je ta ukradel.15 Hans se je obrnil na volilnega kneza Joachima
I, a brez uspeha. Nato se je obrnil na volilnega kneza Saške, v okviru katere se
je nahajalo gospostvo Zaschwitz: konji so mu bili vrnjeni v slabem stanju, saj
so jih uporabljali za delo na poljih in so bili hranjeni s slabo krmo (sic), zato je
od viteza terjal nadomestilo. Obupani Hans je pismo o fajdi poslal saškemu
11 Zmora, State and Nobility, 153 in 159.
12 Podedoval je 29 gradov ali njihovih delov, k tem pa je dodal še 47 zastavljenih, od tega 21 mest.
13 Peters, »Leute-Fehde« in Eriksson, Krug-Richter, Streitkulturen, Gewalt, Konflikt. Zmorajev odziv
na pripombe je dostopen v Tjidschrift voor Geschiedenis,178–91, citiranem v nadaljevanju besedila.
14 Kaminsky, »The Noble Feud,« je bolj vezan na zgodovinopisja vprašanja, analizirana na podlagi
Brunnerjevega dela (prevedenega v angleščino leta 1999).
15 Reinle, Bauernfehden.
50
