Page 49 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 49
sodobne študije o fajdi in političnem nasilju ...
fajd v drugi polovici 15. stoletja, netočna in zavajajoča.7 Treba je tudi upošteva-
ti, da v nemških zgodovinskih dokumentih najdemo kar devet različnih rab
besede Fehde, katere osnovni pomen je zasebna vojna.8 Brunnerjeva interpre-
tacija fajde je bila v funkciji prekletstva (damnatio) liberalne družbe in je le-
gitimirala zatekanje k nasilju na tistih političnih področjih, ki jih meščanske
institucije niso pokrivale.9 Legitimnost vojne proti cesarju iz zasebnih razlo-
gov, ki jo je potrdil Vestfalski mir (1648), je predstavljala že prisvojeno pravico
branjenja političnega prostora vsakega plemiča pred cesarskimi ekspanzioni-
stičnimi cilji: vendar je šlo za pravico, ki je posegala v zagotavljanje družbene-
ga miru in miru (tranquilitas) vseh stanov cesarstva, ki ga je moral zagotavlja-
ti cesar.
Vredno je upoštevati Algazijeve ugotovitve, ki jih navaja Zmora pri dru-
gačnem branju fajde in zasebnih vojn do sredine 16. stoletja.10 Na osnovi Tuki-
didove razlage konflikta med Atenami in Šparto Zmora meni, da lahko vzro-
ke za fajde zvedemo na strah, čast in interes. Do takšne situacije je prišlo z
odpravo neodtujljivosti fevdov, ki sta jo dopustila francoski kralj in cesar, ko
sta ugodila papeževim zahtevam za financiranje tretje križarske vojne. Na ta
način je bila velika večina nemške plemiške lastnine ob koncu 15. stoletja za-
stavljene (Pfandherrschaften), dolgovi enega plemiča pa so hkrati predstavlja-
li dobroimetje drugih, saj je bilo regionalno plemstvo, da bi se izognilo vstopu
merkantilnega kapitala, medsebojno vsepovprek povezano z nizom kredit-
nih odnosov. Kreditni krogotoki niso bili vsem odprti na enak način: Hans
Georg Absberg je imel več kot 24.000 guldnov dolga, od tega jih je več kot
15.000 dolgoval plemičem, še posebej svaku, sinu in mejnemu grofu Branden-
burg-Ansbacha. Pogosto so dolgovi enega plemiča negativno vplivali na dru-
ge posojilodajalce; ko zadolženi plemič ni mogel poplačati svojih dolgov, je
s tem v težaven položaj spravljal dolg seznam posojilodajalcev-posojilojemal-
cev. Po mojem mnenju v tem zgodovinskem kontekstu tudi običajno najpo-
gosteje navajan motiv za fajdo − namreč tisti, vezan na branjenje časti, ni tako
relevanten: meja med branjenjem časti in branjenjem lastnine je zelo tanka,
saj je napadeni plemič moral vsej družbi posredovati jasno sporočilo, da se je
sposoben braniti sam. Po enem od takratnih virov so fajde v Frankoniji po-
7 Za srednjejužno Nemčijo omenimo vsaj bamberško fajdo 1462–1469/70; vladarsko vojno 1458–
63; mainško fajdo 1461–63; wurzburško fajdo okoli 1450; med letoma 1460 in 1465 je bil Friderik
III. v vojnah proti bratu Albertu in bratrancu Sigismundu, goriškemu grofu, mestu Dunaj, Geor-
gu von Puchheimu in njhovim zaveznikom.
8 Fehn-Claus, »Erste Ansätze,« 93–138.
9 GlejrazličneizdajeBrunner,LandundHerrschaft1939,1942,1947,inkasnejšeWeigl,»Rezensionen«
k Brunner, Land and Lordship, 113–16.
10 Zmora, State and Nobility.
49
fajd v drugi polovici 15. stoletja, netočna in zavajajoča.7 Treba je tudi upošteva-
ti, da v nemških zgodovinskih dokumentih najdemo kar devet različnih rab
besede Fehde, katere osnovni pomen je zasebna vojna.8 Brunnerjeva interpre-
tacija fajde je bila v funkciji prekletstva (damnatio) liberalne družbe in je le-
gitimirala zatekanje k nasilju na tistih političnih področjih, ki jih meščanske
institucije niso pokrivale.9 Legitimnost vojne proti cesarju iz zasebnih razlo-
gov, ki jo je potrdil Vestfalski mir (1648), je predstavljala že prisvojeno pravico
branjenja političnega prostora vsakega plemiča pred cesarskimi ekspanzioni-
stičnimi cilji: vendar je šlo za pravico, ki je posegala v zagotavljanje družbene-
ga miru in miru (tranquilitas) vseh stanov cesarstva, ki ga je moral zagotavlja-
ti cesar.
Vredno je upoštevati Algazijeve ugotovitve, ki jih navaja Zmora pri dru-
gačnem branju fajde in zasebnih vojn do sredine 16. stoletja.10 Na osnovi Tuki-
didove razlage konflikta med Atenami in Šparto Zmora meni, da lahko vzro-
ke za fajde zvedemo na strah, čast in interes. Do takšne situacije je prišlo z
odpravo neodtujljivosti fevdov, ki sta jo dopustila francoski kralj in cesar, ko
sta ugodila papeževim zahtevam za financiranje tretje križarske vojne. Na ta
način je bila velika večina nemške plemiške lastnine ob koncu 15. stoletja za-
stavljene (Pfandherrschaften), dolgovi enega plemiča pa so hkrati predstavlja-
li dobroimetje drugih, saj je bilo regionalno plemstvo, da bi se izognilo vstopu
merkantilnega kapitala, medsebojno vsepovprek povezano z nizom kredit-
nih odnosov. Kreditni krogotoki niso bili vsem odprti na enak način: Hans
Georg Absberg je imel več kot 24.000 guldnov dolga, od tega jih je več kot
15.000 dolgoval plemičem, še posebej svaku, sinu in mejnemu grofu Branden-
burg-Ansbacha. Pogosto so dolgovi enega plemiča negativno vplivali na dru-
ge posojilodajalce; ko zadolženi plemič ni mogel poplačati svojih dolgov, je
s tem v težaven položaj spravljal dolg seznam posojilodajalcev-posojilojemal-
cev. Po mojem mnenju v tem zgodovinskem kontekstu tudi običajno najpo-
gosteje navajan motiv za fajdo − namreč tisti, vezan na branjenje časti, ni tako
relevanten: meja med branjenjem časti in branjenjem lastnine je zelo tanka,
saj je napadeni plemič moral vsej družbi posredovati jasno sporočilo, da se je
sposoben braniti sam. Po enem od takratnih virov so fajde v Frankoniji po-
7 Za srednjejužno Nemčijo omenimo vsaj bamberško fajdo 1462–1469/70; vladarsko vojno 1458–
63; mainško fajdo 1461–63; wurzburško fajdo okoli 1450; med letoma 1460 in 1465 je bil Friderik
III. v vojnah proti bratu Albertu in bratrancu Sigismundu, goriškemu grofu, mestu Dunaj, Geor-
gu von Puchheimu in njhovim zaveznikom.
8 Fehn-Claus, »Erste Ansätze,« 93–138.
9 GlejrazličneizdajeBrunner,LandundHerrschaft1939,1942,1947,inkasnejšeWeigl,»Rezensionen«
k Brunner, Land and Lordship, 113–16.
10 Zmora, State and Nobility.
49
