Page 51 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 51
sodobne študije o fajdi in političnem nasilju ...
svetu. Leta 1534 so nadomestilo v višini 600 guldnov razveljavile višje oblasti:
Martin Luter je Hansu svetoval, naj odstopi od fajde. Fajda se je razširila na
območje Berlina in med represalijami je Hans volilnemu knezu odnesel nekaj
srebra. Leta 1540 so ga skupaj s pajdašem ujeli in ga usmrtili. Kolhasov primer
je najbolj znan, sledijo pa mu podobni, v katerih v glavnih vlogah nastopajo
kmeti, obrtniki in meščani. Reinlova polemizira z Algazijevimi ugotovitva-
mi, da naj bi bila fajda izključna pravica visokega plemstva: dejansko so dol-
gotrajne fajde sprožali tudi kmetje, kot je bil Tirolec Pater Passler; konflikt je
leta 1525 prerasel v vojno med tirolskimi kmeti, ki jo je vodil prav Passler. Raz-
iskava temelji na bibliografskih in arhivskih virih srednjeveške Bavarske, ki
omogočajo natančno seznanjanje s postopki in sodbami vojvodskih deželnih
sodišč (herzogliches Landgericht). Fajde, ki so jih organizirali kmetje in me-
ščani, se niso v ničemer razlikovale od postopkov plemiških fajd. Ker so bile
fajde pogoste, so bavarski sodniki začeli odrejati ohranjanje miru namesto
maščevanja za doživete krivice: Landesordnungen (1474, 1501, 1508) in Lange-
bote tako predstavljajo dokumente, s katerimi so uradniki določenega okrož-
ja skušali zagotavljati mir. V obdobju gospodarske rasti ob koncu 15. stoletja
je bavarski vojvoda izdal seznam težjih kaznivih dejanj ter svoje podvojvode
pooblastil za odpuščanje in spreminjanje fizične kazni v denarno. V 57 letih
lahko naštejemo vsaj 258 kmečkih fajd: do nasilja je sicer prihajalo v manj kot
20% primerov, večinoma je bilo z nasiljem zgolj zagroženo. Od leta 1490 da-
lje je vojvoda začel zatirati fajde, odgovorni zanje pa so morali več denarja po-
rabiti za beg in izgon z Bavarske kot pa za predvideno denarno kazen. Po obi-
čajnem pravu je do kmečkih in meščanskih fajd najpogosteje prihajalo zaradi
zaščite lastnih pravic in te so se odvijale znotraj posameznega izvornega druž-
benega sloja. Denarna kazen za kršitelje je kot rešitev koristila vojvodski upra-
vi, saj je zaradi splošne razširjenosti fajd zanjo predstavljala vir dohodka. Do
podložniških fajd je prihajalo tudi na drugih območjih od Alzacije do Bran-
denburga, kjer so se v to prakso vključevale tudi ženske; te so bile na Bavar-
skem izključene. Ob koncu srednjega veka je imela Bavarska boljšo upravo in
večje skupnostno sodelovanje: fajde so se končale le, ko ena od vključenih sku-
pin ni več imela podpore skupnosti.
Sklenemo torej lahko, da je uporaba nasilja in sile v sporih izhajala iz ob-
rambnih praks podrejenih skupin in iz odpora, ki ga je v družbi zagotavlja-
la pravica »navadnega človeka« v odnosu do plemstva. Prisotnost nasilja je
manj pomembna od načel zakonitosti, ki so jih poskušali uveljaviti. Zaključi-
mo torej z ugotovitvijo, da so se lahko navadni ljudje – tako posamezniki kot
institucije –, ki niso bili plemiškega stanu, k nasilju zakonito zatekali zaradi
51
svetu. Leta 1534 so nadomestilo v višini 600 guldnov razveljavile višje oblasti:
Martin Luter je Hansu svetoval, naj odstopi od fajde. Fajda se je razširila na
območje Berlina in med represalijami je Hans volilnemu knezu odnesel nekaj
srebra. Leta 1540 so ga skupaj s pajdašem ujeli in ga usmrtili. Kolhasov primer
je najbolj znan, sledijo pa mu podobni, v katerih v glavnih vlogah nastopajo
kmeti, obrtniki in meščani. Reinlova polemizira z Algazijevimi ugotovitva-
mi, da naj bi bila fajda izključna pravica visokega plemstva: dejansko so dol-
gotrajne fajde sprožali tudi kmetje, kot je bil Tirolec Pater Passler; konflikt je
leta 1525 prerasel v vojno med tirolskimi kmeti, ki jo je vodil prav Passler. Raz-
iskava temelji na bibliografskih in arhivskih virih srednjeveške Bavarske, ki
omogočajo natančno seznanjanje s postopki in sodbami vojvodskih deželnih
sodišč (herzogliches Landgericht). Fajde, ki so jih organizirali kmetje in me-
ščani, se niso v ničemer razlikovale od postopkov plemiških fajd. Ker so bile
fajde pogoste, so bavarski sodniki začeli odrejati ohranjanje miru namesto
maščevanja za doživete krivice: Landesordnungen (1474, 1501, 1508) in Lange-
bote tako predstavljajo dokumente, s katerimi so uradniki določenega okrož-
ja skušali zagotavljati mir. V obdobju gospodarske rasti ob koncu 15. stoletja
je bavarski vojvoda izdal seznam težjih kaznivih dejanj ter svoje podvojvode
pooblastil za odpuščanje in spreminjanje fizične kazni v denarno. V 57 letih
lahko naštejemo vsaj 258 kmečkih fajd: do nasilja je sicer prihajalo v manj kot
20% primerov, večinoma je bilo z nasiljem zgolj zagroženo. Od leta 1490 da-
lje je vojvoda začel zatirati fajde, odgovorni zanje pa so morali več denarja po-
rabiti za beg in izgon z Bavarske kot pa za predvideno denarno kazen. Po obi-
čajnem pravu je do kmečkih in meščanskih fajd najpogosteje prihajalo zaradi
zaščite lastnih pravic in te so se odvijale znotraj posameznega izvornega druž-
benega sloja. Denarna kazen za kršitelje je kot rešitev koristila vojvodski upra-
vi, saj je zaradi splošne razširjenosti fajd zanjo predstavljala vir dohodka. Do
podložniških fajd je prihajalo tudi na drugih območjih od Alzacije do Bran-
denburga, kjer so se v to prakso vključevale tudi ženske; te so bile na Bavar-
skem izključene. Ob koncu srednjega veka je imela Bavarska boljšo upravo in
večje skupnostno sodelovanje: fajde so se končale le, ko ena od vključenih sku-
pin ni več imela podpore skupnosti.
Sklenemo torej lahko, da je uporaba nasilja in sile v sporih izhajala iz ob-
rambnih praks podrejenih skupin in iz odpora, ki ga je v družbi zagotavlja-
la pravica »navadnega človeka« v odnosu do plemstva. Prisotnost nasilja je
manj pomembna od načel zakonitosti, ki so jih poskušali uveljaviti. Zaključi-
mo torej z ugotovitvijo, da so se lahko navadni ljudje – tako posamezniki kot
institucije –, ki niso bili plemiškega stanu, k nasilju zakonito zatekali zaradi
51
