Page 55 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 55
sodobne študije o fajdi in političnem nasilju ...
ki so ga plačali predvsem obrtniški cehi. Dejansko so izključili vse vojvodske
uradnike, ki so sodelovali v mestni vladi in v zatrtju iz leta 1453 in 1468: tako
so eliminirali socialni kapital, ki bi Mariji Burgundski omogočil vladanje.23
Vojvodinja je leta 1482 pri padcu s konja nesrečno umrla.24
Marija je v oporoki v imenu sina Filipa imenovala za vladarja Maksimi-
ljana Habsburškega: oporoko so številna mesta izpodbijala, saj poročna po-
godba v primeru otrok Maksimiljanovega dedovanja ni predvidevala. Mes-
to Gent je Maksimiljana kot vladarja zavrnilo: v Gentu, Brugesu in Ypresu so
januarja 1483 vzpostavili vladni svet. Leta 1485 si je cesarska vojska podredi-
la mesta in znova prevzela oblast nad grofijo. Maksimiljan je zaveznike našel
v vojaškem plemstvu grofije Bruges: mesto je plemstvu odvzelo politično ob-
last, zato se je to v boju povezalo z vladarjem. Konec leta 1481 se je moral Ma-
ksimiljan za ponoven prevzem oblasti zateči k nasilju, pobijanju sovražnikov
in zapiranju nasprotnikov ter kršenju privilegijev: izgubil je bil tudi podporo
podložnikov. Maksimiljan, ki je želel vladati brez nadzora cehov, je imel pod-
poro trgovske elite iz Brugesa in Ypresa. Skoraj vsem cehom so vladale skupi-
ne iz srednjega razreda ali elite, v mestni in državni politiki pa so lahko sode-
lovali le njihovi vodje. V branjenju avtonomije mest sta se združila avtonomija
in federalizem: za Gent je bilo značilno, da so se avtoritarnemu vladanju voj-
vod upirale tudi plemiške družine. Združeni z različnimi skupinami sredn-
jega razreda so lahko predstavljali močan odpor Maksmilijanovim zahtevam.
Župana Willem Moreel in Maarten Lem sta se leta 1479 in 1481 uprla Mak-
similjanu in se dokončno povezala z gentskimi uporniki (1481), saj je bilo za
politično kulturo v Flandriji nesprejemljivo, da centralna oblast ne spodbuja
gospodarstva in trgovine.25 Politični boj v Brugesu se je nadaljeval tudi v na-
slednjem desetletju (1482–1492), šibka centralna oblast upora ni zmogla zat-
reti, še manj pa preprečiti, da bi stranka Maksimiljanovih nasprotnikov kljub
ponovni nadvojvodovi osvojitvi Brugesa in krvavemu zatrtju vodij nasprotne
frakcije (1485) prevzela oblast. Leta 1488 se je usoda obrnila in frakcija Wille-
ma Moreela je udarila po vodjah »kovančarjev«,26 Maksimiljana pa so zaprli
v Bruges, kjer je ostal vse do maja 1488; sledilo je močno nasilje, vse dokler ga
ni osvobodila cesarska vojska.27
23 Haemers, For the Common Good, 228–35.
24 Davids, Lucassen, A Miracle Mirrored, 107–10.
25 Haemers, For the Common Good, 263–69.
26 Ob Marijini smrti je Maksimiljan v potrditev lastnega vzpona na vojvodski prestol dal kovati nov
kovanec z lastno podobo: zato njegovim pripadnikom pravimo »kovančarji« (ital. monetani, iz
izraza moneta za kovanec), podporniki vladnega sveta, ki je vladal v imenu Filipa, Marijinega prave-
ga naslednika, pa so dobili ime »filipinci«.
27 Prim. Wiesflecker, Kaiser Maximilian I, 207–16.
55
ki so ga plačali predvsem obrtniški cehi. Dejansko so izključili vse vojvodske
uradnike, ki so sodelovali v mestni vladi in v zatrtju iz leta 1453 in 1468: tako
so eliminirali socialni kapital, ki bi Mariji Burgundski omogočil vladanje.23
Vojvodinja je leta 1482 pri padcu s konja nesrečno umrla.24
Marija je v oporoki v imenu sina Filipa imenovala za vladarja Maksimi-
ljana Habsburškega: oporoko so številna mesta izpodbijala, saj poročna po-
godba v primeru otrok Maksimiljanovega dedovanja ni predvidevala. Mes-
to Gent je Maksimiljana kot vladarja zavrnilo: v Gentu, Brugesu in Ypresu so
januarja 1483 vzpostavili vladni svet. Leta 1485 si je cesarska vojska podredi-
la mesta in znova prevzela oblast nad grofijo. Maksimiljan je zaveznike našel
v vojaškem plemstvu grofije Bruges: mesto je plemstvu odvzelo politično ob-
last, zato se je to v boju povezalo z vladarjem. Konec leta 1481 se je moral Ma-
ksimiljan za ponoven prevzem oblasti zateči k nasilju, pobijanju sovražnikov
in zapiranju nasprotnikov ter kršenju privilegijev: izgubil je bil tudi podporo
podložnikov. Maksimiljan, ki je želel vladati brez nadzora cehov, je imel pod-
poro trgovske elite iz Brugesa in Ypresa. Skoraj vsem cehom so vladale skupi-
ne iz srednjega razreda ali elite, v mestni in državni politiki pa so lahko sode-
lovali le njihovi vodje. V branjenju avtonomije mest sta se združila avtonomija
in federalizem: za Gent je bilo značilno, da so se avtoritarnemu vladanju voj-
vod upirale tudi plemiške družine. Združeni z različnimi skupinami sredn-
jega razreda so lahko predstavljali močan odpor Maksmilijanovim zahtevam.
Župana Willem Moreel in Maarten Lem sta se leta 1479 in 1481 uprla Mak-
similjanu in se dokončno povezala z gentskimi uporniki (1481), saj je bilo za
politično kulturo v Flandriji nesprejemljivo, da centralna oblast ne spodbuja
gospodarstva in trgovine.25 Politični boj v Brugesu se je nadaljeval tudi v na-
slednjem desetletju (1482–1492), šibka centralna oblast upora ni zmogla zat-
reti, še manj pa preprečiti, da bi stranka Maksimiljanovih nasprotnikov kljub
ponovni nadvojvodovi osvojitvi Brugesa in krvavemu zatrtju vodij nasprotne
frakcije (1485) prevzela oblast. Leta 1488 se je usoda obrnila in frakcija Wille-
ma Moreela je udarila po vodjah »kovančarjev«,26 Maksimiljana pa so zaprli
v Bruges, kjer je ostal vse do maja 1488; sledilo je močno nasilje, vse dokler ga
ni osvobodila cesarska vojska.27
23 Haemers, For the Common Good, 228–35.
24 Davids, Lucassen, A Miracle Mirrored, 107–10.
25 Haemers, For the Common Good, 263–69.
26 Ob Marijini smrti je Maksimiljan v potrditev lastnega vzpona na vojvodski prestol dal kovati nov
kovanec z lastno podobo: zato njegovim pripadnikom pravimo »kovančarji« (ital. monetani, iz
izraza moneta za kovanec), podporniki vladnega sveta, ki je vladal v imenu Filipa, Marijinega prave-
ga naslednika, pa so dobili ime »filipinci«.
27 Prim. Wiesflecker, Kaiser Maximilian I, 207–16.
55
