Page 54 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 54
upor, nasilje in preživetje
Tako je vladarjeva stranka nastajala tudi v mestih, ki vojvodam niso bila po-
sebej naklonjena. Vojvode so skušali integrirati lokalne elite, višji uradniki pa
so se pretvarjali, da branijo interese lokalne politične skupnosti. Nazadnje so
vsa višja uradniška omrežja služila vojvodskim interesom.21
Ljudski upori in habsburško gospostvo
Smrt Karla Drznega pred obzidjem Nancyja (1477) pri poskusu podreditve
tega uporniškega mesta je ustavila tudi projekt povzdignjenja vojvodine v kra-
ljevski stan, v katerega je investiral z zaroko svoje edine dedinje Marije z Ma-
ksimiljanom Habsburškim, sinom cesarja Friderika III. Marija Burgundska
je bila prava dedinja vojvodine, ki ji je Maksimilijan vladal kot princ soprog
(avgust 1477): v prvih letih vladanja je mestni partikularizem okrepil njegov
položaj z zavezništvom s premožno elito, ki je bila nezadovoljna, saj jih vojvo-
de niso kooptirali v vladne strukture, temveč so se povezali s cehi ljudskih slo-
jev, da bi tako tako postavili na preizkušnjo vojvodsko vladavino.
V Gentu, Maastrichtu, Brugesu, Ypresu, Bruslju, Antwerpnu, Bois le
Ducu, Valenciennesu in v Digionu je prihajalo do številnih uporov. Komple-
ksnost politične situacije je v svojem nedavnem članku predstavila Jelle Hae-
mers.22 Javne manifestacije so bile mišljene kot preizkus kohezivnosti in soli-
darnosti med člani cehov in kot zadnje sporočilo mestnemu svetu, da bodo v
mestu, če težave ne bodo rešene, prešli na nasilje. V Brugesu je občanska ce-
hovska manifestacija povzročila razveljavitev prvega Bruškega privilegija, ki je
Franc de Bruges izključila iz štirih vojnih enot Flandrije.
V Gentu je bil upor leta 1477 zaradi nasilne represije še bolj divji.
Gent je Karlu Drznemu poslal več pritožb proti njegovemu očetu Filipu Dob-
remu zaradi zatrtja upora, ki ga je sprožil Daneel Sersdansers, župan med le-
toma 1449 in 1453. Ostro zatrt je bil tudi upor iz leta 1468. Meščansko elito,
ki so jo podpirali tudi obrtniški cehi, je posebej motil sporazum iz Gravera iz
leta 1453 ter restrikcija iz Genta iz leta 1468. Med demonstracijami leta 1477 je
prišlo do nemirov zaradi ukaza, ki je mestnim cehom odvzel grbe in pravico,
da jih uporabljajo na javnih manifestacijah. Tako sta bila januarja 1477 spora-
zuma iz leta 1453 in iz leta 1468 razveljavljena. Nova močna koalicija, ki so jo
sestavljali člani obrtniških cehov in mestne elite, je zavladala mestu. Politične
nasprotnike so eliminirali: cehom je bilo dovoljeno uporabljati svoje grbe, ob-
davčitve so odpravili, izvedli so niz obsodb s smrtjo (med osem in dvanajst),
številne uradnike prejšnjega režima so poslali v zapor, še posebej tiste, ki so
bili odgovorni za slabo mestno upravljanje in za dolg zaradi upora iz leta 1468,
21 Dumolyn, »Les reseaux politiques locaux,« 316 , 318–19, 326, 328–29.
22 Haemers, For the Common Good.
54
Tako je vladarjeva stranka nastajala tudi v mestih, ki vojvodam niso bila po-
sebej naklonjena. Vojvode so skušali integrirati lokalne elite, višji uradniki pa
so se pretvarjali, da branijo interese lokalne politične skupnosti. Nazadnje so
vsa višja uradniška omrežja služila vojvodskim interesom.21
Ljudski upori in habsburško gospostvo
Smrt Karla Drznega pred obzidjem Nancyja (1477) pri poskusu podreditve
tega uporniškega mesta je ustavila tudi projekt povzdignjenja vojvodine v kra-
ljevski stan, v katerega je investiral z zaroko svoje edine dedinje Marije z Ma-
ksimiljanom Habsburškim, sinom cesarja Friderika III. Marija Burgundska
je bila prava dedinja vojvodine, ki ji je Maksimilijan vladal kot princ soprog
(avgust 1477): v prvih letih vladanja je mestni partikularizem okrepil njegov
položaj z zavezništvom s premožno elito, ki je bila nezadovoljna, saj jih vojvo-
de niso kooptirali v vladne strukture, temveč so se povezali s cehi ljudskih slo-
jev, da bi tako tako postavili na preizkušnjo vojvodsko vladavino.
V Gentu, Maastrichtu, Brugesu, Ypresu, Bruslju, Antwerpnu, Bois le
Ducu, Valenciennesu in v Digionu je prihajalo do številnih uporov. Komple-
ksnost politične situacije je v svojem nedavnem članku predstavila Jelle Hae-
mers.22 Javne manifestacije so bile mišljene kot preizkus kohezivnosti in soli-
darnosti med člani cehov in kot zadnje sporočilo mestnemu svetu, da bodo v
mestu, če težave ne bodo rešene, prešli na nasilje. V Brugesu je občanska ce-
hovska manifestacija povzročila razveljavitev prvega Bruškega privilegija, ki je
Franc de Bruges izključila iz štirih vojnih enot Flandrije.
V Gentu je bil upor leta 1477 zaradi nasilne represije še bolj divji.
Gent je Karlu Drznemu poslal več pritožb proti njegovemu očetu Filipu Dob-
remu zaradi zatrtja upora, ki ga je sprožil Daneel Sersdansers, župan med le-
toma 1449 in 1453. Ostro zatrt je bil tudi upor iz leta 1468. Meščansko elito,
ki so jo podpirali tudi obrtniški cehi, je posebej motil sporazum iz Gravera iz
leta 1453 ter restrikcija iz Genta iz leta 1468. Med demonstracijami leta 1477 je
prišlo do nemirov zaradi ukaza, ki je mestnim cehom odvzel grbe in pravico,
da jih uporabljajo na javnih manifestacijah. Tako sta bila januarja 1477 spora-
zuma iz leta 1453 in iz leta 1468 razveljavljena. Nova močna koalicija, ki so jo
sestavljali člani obrtniških cehov in mestne elite, je zavladala mestu. Politične
nasprotnike so eliminirali: cehom je bilo dovoljeno uporabljati svoje grbe, ob-
davčitve so odpravili, izvedli so niz obsodb s smrtjo (med osem in dvanajst),
številne uradnike prejšnjega režima so poslali v zapor, še posebej tiste, ki so
bili odgovorni za slabo mestno upravljanje in za dolg zaradi upora iz leta 1468,
21 Dumolyn, »Les reseaux politiques locaux,« 316 , 318–19, 326, 328–29.
22 Haemers, For the Common Good.
54
