Page 63 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 63
kmečki odpor na tolminskem ...
Vsebina in vzgibi kmečkih gibanj na Tolminskem
Doslej je kot prvo znano kmečko protestno gibanje na Tolminskem veljal
upor, ki se je zgodil kmalu po vojaškem prevzemu oblasti na Tolminskem s
strani Habsburžanov. Ker je odtlej do 20. stoletja Tolminska ostala pod isto
oblastjo, se je kot najjasnejši skupni imenovalec vseh epizod in gibanj ponuja-
lo dejstvo, da so se zgodili v prvih stoletjih habsburške vladavine. To bi pome-
nilo, da so se sprememba oblasti in sistemske spremembe, ki jih je vnesla skozi
čas, nakazovale kot tisti osnovni dejavnik, na podlagi katerega bi bilo mogoče
razložiti in razumeti tolminsko upornost. K taki interpretaciji je napeljevala
tudi študija o uporu v prvih avstrijskih letih (1513–1515), kjer se navaja, da so se
pred tem Benečani in Čedajci vzdrževali vsakega pritiska na prebivalstvo ter
ohranjali in spoštovali njihove pravice in pristojnosti, poleg tega pa naj bi jim
tudi podelili nekatere davčne olajšave.
Benečani so pustili Tolmincem stare svoboščine in navade, ki so jih imeli še pod
oglejskimi patriarhi, razen tega pa so jim nudili najširše mitninske in carinske
olajšave za izvoz živine in drugih pridelkov v Furlanijo /…/. Benečani so sodno
neodvisnost Tolmincev od zemljiškega gospoda spoštovali ter se niso vtikali v
njihove sodne zadeve /…/. Tudi Čedadci, ki so bili zemljiški gospodi na tolmin-
skih tleh, niso izvajali nobenega posebnega pritiska na tolminsko prebivalstvo.
Večinoma so prebivali izven tolminskega teritorija /…/ mirnega tolminskega pre-
bivalstva niso vznemirjali z nobenimi novotarijami. Ko so pa Tolminci prišli pod
habsburško oblast, se je marsikaj spremenilo. 5
Na osnovi nekaterih dokumentov je zdaj mogoče podvomiti v tako idi-
lično podobo beneškega obdobja, predvsem pa – kar je za namene te razprave
bistveno pomembnejše – bolje razumeti vzgibe in vsebine kmečkega odpora
na Tolminskem ter skupne imenovalce, ki povezujejo »mirno tolminsko pre-
bivalstvo« iz beneške dobe s kasnejšimi pregovornimi puntarji, ki naj bi »po
svoji naravi vselej bili nagnjeni k vstajam in zoperstavljanju cesarskim uved-
bam novih bremen«.6
Nemiri 1507–1508
Leta 1507 so bila na podlagi odločitev in navodil beneškega sveta Deseterice
in beneškega namestnika v Čedadu uvedena nova pravila glede prodaje soli
na Tolminskem in posebej proti tihotapljenju soli ob prazniku sv. Vida. Ne-
kaj mesecev kasneje so se tolminski odposlanci (syndici totius Contratae Tul-
5 Verbič, Položaj tolminskega kmeta, 3–43, posebej 8 in 16.
6 Tako je v enem svojih zagovorov po velikem uporu leta 1713 zapisal Leopold Adam Strassoldo, ki
je celih 38 let ostal na položaju namestnika glavarja Goriške grofije (1695–1733), StLA, Miszellen,
Sch. 428, ff. 2636–43, »Memoriale Strassoldo.«
63
Vsebina in vzgibi kmečkih gibanj na Tolminskem
Doslej je kot prvo znano kmečko protestno gibanje na Tolminskem veljal
upor, ki se je zgodil kmalu po vojaškem prevzemu oblasti na Tolminskem s
strani Habsburžanov. Ker je odtlej do 20. stoletja Tolminska ostala pod isto
oblastjo, se je kot najjasnejši skupni imenovalec vseh epizod in gibanj ponuja-
lo dejstvo, da so se zgodili v prvih stoletjih habsburške vladavine. To bi pome-
nilo, da so se sprememba oblasti in sistemske spremembe, ki jih je vnesla skozi
čas, nakazovale kot tisti osnovni dejavnik, na podlagi katerega bi bilo mogoče
razložiti in razumeti tolminsko upornost. K taki interpretaciji je napeljevala
tudi študija o uporu v prvih avstrijskih letih (1513–1515), kjer se navaja, da so se
pred tem Benečani in Čedajci vzdrževali vsakega pritiska na prebivalstvo ter
ohranjali in spoštovali njihove pravice in pristojnosti, poleg tega pa naj bi jim
tudi podelili nekatere davčne olajšave.
Benečani so pustili Tolmincem stare svoboščine in navade, ki so jih imeli še pod
oglejskimi patriarhi, razen tega pa so jim nudili najširše mitninske in carinske
olajšave za izvoz živine in drugih pridelkov v Furlanijo /…/. Benečani so sodno
neodvisnost Tolmincev od zemljiškega gospoda spoštovali ter se niso vtikali v
njihove sodne zadeve /…/. Tudi Čedadci, ki so bili zemljiški gospodi na tolmin-
skih tleh, niso izvajali nobenega posebnega pritiska na tolminsko prebivalstvo.
Večinoma so prebivali izven tolminskega teritorija /…/ mirnega tolminskega pre-
bivalstva niso vznemirjali z nobenimi novotarijami. Ko so pa Tolminci prišli pod
habsburško oblast, se je marsikaj spremenilo. 5
Na osnovi nekaterih dokumentov je zdaj mogoče podvomiti v tako idi-
lično podobo beneškega obdobja, predvsem pa – kar je za namene te razprave
bistveno pomembnejše – bolje razumeti vzgibe in vsebine kmečkega odpora
na Tolminskem ter skupne imenovalce, ki povezujejo »mirno tolminsko pre-
bivalstvo« iz beneške dobe s kasnejšimi pregovornimi puntarji, ki naj bi »po
svoji naravi vselej bili nagnjeni k vstajam in zoperstavljanju cesarskim uved-
bam novih bremen«.6
Nemiri 1507–1508
Leta 1507 so bila na podlagi odločitev in navodil beneškega sveta Deseterice
in beneškega namestnika v Čedadu uvedena nova pravila glede prodaje soli
na Tolminskem in posebej proti tihotapljenju soli ob prazniku sv. Vida. Ne-
kaj mesecev kasneje so se tolminski odposlanci (syndici totius Contratae Tul-
5 Verbič, Položaj tolminskega kmeta, 3–43, posebej 8 in 16.
6 Tako je v enem svojih zagovorov po velikem uporu leta 1713 zapisal Leopold Adam Strassoldo, ki
je celih 38 let ostal na položaju namestnika glavarja Goriške grofije (1695–1733), StLA, Miszellen,
Sch. 428, ff. 2636–43, »Memoriale Strassoldo.«
63
