Page 64 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 64
upor, nasilje in preživetje
mini) zglasili v Čedadu in mestne oblasti prosili za dovoljenje, da bi šli v Be-
netke in tam najvišjo oblast zaprosili za spoštovanje njihovega starodavnega
običaja, po katerem so lahko hodili kupovat sol v Istro. Tolminski konsorti,
ki so bili gospodje v Tolminu in obenem člani čedajskega mestnega sveta,7 so
na tej točki vzkipeli in zahtevali, naj se to ne dovoli, saj bi tolminski odpos-
lanci v Benetkah lahko obravnavali kako zadevo proti njihovim gospodom
(to je samim konsortom), kakor tudi zaradi tega, ker so se bili Tolminci zbra-
li na zboru več vaških skupnosti (Convocatione facta per ipsos de Tolmino, si-
mul cum syndicatu), ne da bi zaprosili za dovoljenje in celo navkljub nasprot-
nim navodilom, prinašalcu gosposkih navodil pa naj bi celo grozili s smrtjo.
Naslednjega leta 1508 so Tolminci zavračali prispevanje sena, slame in
lesa ob obiskih visokih beneških uradnikov. Pred čedajskim mestnim svetom
so svoje stališče utemeljili z obrazložitvijo, da ravno v ta namen že prispevajo
konsortom, ki poleg tega z njimi ravnajo grobo in žaljivo. Nato so se zbrali na
splošnem zboru vse Tolminske (generalem vicinantiam Territorij Tolmini) in
odločili, da se pritožijo tudi zaradi tega, ker jih konsorti prijavijo mestnemu
svetu, ko sprejmejo kako sodbo, ki jim ni po godu, ter zato, ker jih za manjše
prekrške zapirajo na dno grajskega stolpa, kot bi bili »kriminalci«, in zahte-
vali, naj jih zaprejo v »dostojen zapor« (in fundo turris, ubi ponuntur malofa-
ctores; in loco, et carceribus honestis). Glede povoda za spor, to je sena, slame in
lesa, pa so sklenili, da jih bodo nudili »iz vljudnosti, ne pa na silo« (ex eorum
urbanitate, et non per vim).8
Upor 1513–1515
Na Tolminskem je že kmalu po prehodu iz beneške pod habsburško oblast,
pravzaprav še preden so ta prehod potrdili mirovni sporazum in dogovori po
koncu prve beneške vojne 1508–1516 (Worms 1521, Sententia Tridentina 1535),
izbruhnil upor. V letih 1513–1515 so se namreč tolminske skupnosti uprle prve-
mu gospodu, ki so ga v Tolmin imenovali Habsburžani, to je Michaelu Neu-
hauserju. Ta je oblast nad Tolminom prejel na podlagi pogodbe, sklenjene leta
1511 s cesarjem Maksimiljanom I., s katero je prejel v zastavo tolminsko gos-
postvo in grad Tolmin s sodstvom ter pravicami do prejemanja vseh pravdnih
dajatev, rent in dohodkov, »ki so že od nekdaj pripadali gospostvu«. V tem
dokumentu je cesar Neuhauserju obenem »naročil, da tolminskim podlo-
7 O tolminskih konsortih glej Panjek, »I Consorti di Tolmino,« zdaj tudi v Panjek, Vzhodno od Be-
netk, 11–23.
8 ASV, Provveditori ai confini, b. 186, lib. I, fasc. »Plures actus, et sententiae«, fol. 7–18. Facikel vsebu-
je kopije dokumentov, overjene in potrjene s strani kancelarije mesta Čedada leta 1582. Več o tem
v Panjek, »'Ex urbanitate'.«
64
mini) zglasili v Čedadu in mestne oblasti prosili za dovoljenje, da bi šli v Be-
netke in tam najvišjo oblast zaprosili za spoštovanje njihovega starodavnega
običaja, po katerem so lahko hodili kupovat sol v Istro. Tolminski konsorti,
ki so bili gospodje v Tolminu in obenem člani čedajskega mestnega sveta,7 so
na tej točki vzkipeli in zahtevali, naj se to ne dovoli, saj bi tolminski odpos-
lanci v Benetkah lahko obravnavali kako zadevo proti njihovim gospodom
(to je samim konsortom), kakor tudi zaradi tega, ker so se bili Tolminci zbra-
li na zboru več vaških skupnosti (Convocatione facta per ipsos de Tolmino, si-
mul cum syndicatu), ne da bi zaprosili za dovoljenje in celo navkljub nasprot-
nim navodilom, prinašalcu gosposkih navodil pa naj bi celo grozili s smrtjo.
Naslednjega leta 1508 so Tolminci zavračali prispevanje sena, slame in
lesa ob obiskih visokih beneških uradnikov. Pred čedajskim mestnim svetom
so svoje stališče utemeljili z obrazložitvijo, da ravno v ta namen že prispevajo
konsortom, ki poleg tega z njimi ravnajo grobo in žaljivo. Nato so se zbrali na
splošnem zboru vse Tolminske (generalem vicinantiam Territorij Tolmini) in
odločili, da se pritožijo tudi zaradi tega, ker jih konsorti prijavijo mestnemu
svetu, ko sprejmejo kako sodbo, ki jim ni po godu, ter zato, ker jih za manjše
prekrške zapirajo na dno grajskega stolpa, kot bi bili »kriminalci«, in zahte-
vali, naj jih zaprejo v »dostojen zapor« (in fundo turris, ubi ponuntur malofa-
ctores; in loco, et carceribus honestis). Glede povoda za spor, to je sena, slame in
lesa, pa so sklenili, da jih bodo nudili »iz vljudnosti, ne pa na silo« (ex eorum
urbanitate, et non per vim).8
Upor 1513–1515
Na Tolminskem je že kmalu po prehodu iz beneške pod habsburško oblast,
pravzaprav še preden so ta prehod potrdili mirovni sporazum in dogovori po
koncu prve beneške vojne 1508–1516 (Worms 1521, Sententia Tridentina 1535),
izbruhnil upor. V letih 1513–1515 so se namreč tolminske skupnosti uprle prve-
mu gospodu, ki so ga v Tolmin imenovali Habsburžani, to je Michaelu Neu-
hauserju. Ta je oblast nad Tolminom prejel na podlagi pogodbe, sklenjene leta
1511 s cesarjem Maksimiljanom I., s katero je prejel v zastavo tolminsko gos-
postvo in grad Tolmin s sodstvom ter pravicami do prejemanja vseh pravdnih
dajatev, rent in dohodkov, »ki so že od nekdaj pripadali gospostvu«. V tem
dokumentu je cesar Neuhauserju obenem »naročil, da tolminskim podlo-
7 O tolminskih konsortih glej Panjek, »I Consorti di Tolmino,« zdaj tudi v Panjek, Vzhodno od Be-
netk, 11–23.
8 ASV, Provveditori ai confini, b. 186, lib. I, fasc. »Plures actus, et sententiae«, fol. 7–18. Facikel vsebu-
je kopije dokumentov, overjene in potrjene s strani kancelarije mesta Čedada leta 1582. Več o tem
v Panjek, »'Ex urbanitate'.«
64
