Page 65 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 65
kmečki odpor na tolminskem ...
žnikom ne sme nalagati večjih davčnih in služnostnih bremen, kot so jih ime-
li pod Benečani«, da »mora pustiti tolminske kmete pri njihovih starih nava-
dah in svoboščinah« in »da mora tolminsko sodstvo ostati enako kot prej«.9
Razlogi za upor so bili tako gmotne kot načelne narave.
Če sintetiziramo in se opremo na pričevanja samih Tolmincev, kakor so
povzeta in interpretirana v obstoječi zgodovinski literaturi, so bili materialni
vzgibi in vsebine tega uporniškega gibanja v tem, da so novi gospod ter njegovi
upravitelji in uradniki »tolminske kmete ves čas svoje službe neusmiljeno
ropali in obremenjevali z raznimi dajatvami, služnostmi in globami, ki do
tistega časa niso bile na Tolminskem v navadi«. Tolmincem so odvzemali
živino in pridelke (zlasti seno), spremenili mero in zvišali obseg pravdnih
dajatev ter pravdo pobirali tudi od kmetij, ki so pripadale drugim zemljiškim
gospodom (kar je privedlo do dvojnega plačevanja), zvišali znesek primščine
za prepis posesti kmetije, arbitrarno izrekali in zahtevali visoke globe za
tihotapljenje blaga čez mejo in podobno.10
Novosti, povečane zahteve in obremenitve so se dogajale tudi na podro-
čju, na katerem se gmotni vidiki močno prepletajo z načelnimi oziroma sta-
tusnimi, kot je tlaka. Poleg tega se v izjavah in pritožbah Tolmincev omenja
nespoštovanje vloge, ki jo je podeželsko prebivalstvo imelo v običajni lokalni
sodni ureditvi. Na tem področju so vmešavanje in kršitve zadevali tako niž-
jo raven posameznih skupnosti kakor tudi tolminsko deželno sodišče, ki je
bilo pristojno za vse podložnike na Tolminskem (ne glede na zemljiškega gos-
poda) in na katerem je sodbe izrekalo »dvanajst sodij«, »voljenih iz vrst tol-
minskih županov«, njihove sodbe pa je izvrševal sodnik tolminskega zemlji-
škega gospoda. Neuheuserjev sodnik je sodje »zasmehoval ter jih zmerjal z
najhujšimi psovkami«, ponavlja se tudi pritožba izpred nekaj let, to je, da jih
gospodov sodnik zapira v težko ječo v grajski stolp.11
V uporu so Tolminci ustanovili tudi kmečko zvezo. Najprej so svoje za-
stopnike poslali v Innsbruck k cesarju Maksimiljanu I., ki je obljubil, da bo
poslal komisarje, ki jih bodo zaslišali glede pritožb in »ukrepali v smislu sta-
re pravde in njihovih starih pravic in navad«. Zaslišanja pred komisarji so se
vršila najprej v Škofji Loki, nato v Kranju in Ljubljani, zatem pa so obravnavo
predali vojaškim komisarjem v Gorici, h katerim so »kmetje navalili s svo-
jimi pritožbami /…/ da jih komisarji niso mogli sproti vzeti v zapisnik, kaj
9 Najpopolnejši prikaz vsebin uporniškega gibanja in konteksta kmečkega nezadovoljstva na Tol-
minskem po prehodu pod habsburško oblast je še vedno Verbič, »Položaj tolminskega kmeta,«
18.
10 Verbič, »Položaj tolminskega kmeta,« 19–21, 26.
11 Verbič, »Položaj tolminskega kmeta,« 8, 23–26, 29.
65
žnikom ne sme nalagati večjih davčnih in služnostnih bremen, kot so jih ime-
li pod Benečani«, da »mora pustiti tolminske kmete pri njihovih starih nava-
dah in svoboščinah« in »da mora tolminsko sodstvo ostati enako kot prej«.9
Razlogi za upor so bili tako gmotne kot načelne narave.
Če sintetiziramo in se opremo na pričevanja samih Tolmincev, kakor so
povzeta in interpretirana v obstoječi zgodovinski literaturi, so bili materialni
vzgibi in vsebine tega uporniškega gibanja v tem, da so novi gospod ter njegovi
upravitelji in uradniki »tolminske kmete ves čas svoje službe neusmiljeno
ropali in obremenjevali z raznimi dajatvami, služnostmi in globami, ki do
tistega časa niso bile na Tolminskem v navadi«. Tolmincem so odvzemali
živino in pridelke (zlasti seno), spremenili mero in zvišali obseg pravdnih
dajatev ter pravdo pobirali tudi od kmetij, ki so pripadale drugim zemljiškim
gospodom (kar je privedlo do dvojnega plačevanja), zvišali znesek primščine
za prepis posesti kmetije, arbitrarno izrekali in zahtevali visoke globe za
tihotapljenje blaga čez mejo in podobno.10
Novosti, povečane zahteve in obremenitve so se dogajale tudi na podro-
čju, na katerem se gmotni vidiki močno prepletajo z načelnimi oziroma sta-
tusnimi, kot je tlaka. Poleg tega se v izjavah in pritožbah Tolmincev omenja
nespoštovanje vloge, ki jo je podeželsko prebivalstvo imelo v običajni lokalni
sodni ureditvi. Na tem področju so vmešavanje in kršitve zadevali tako niž-
jo raven posameznih skupnosti kakor tudi tolminsko deželno sodišče, ki je
bilo pristojno za vse podložnike na Tolminskem (ne glede na zemljiškega gos-
poda) in na katerem je sodbe izrekalo »dvanajst sodij«, »voljenih iz vrst tol-
minskih županov«, njihove sodbe pa je izvrševal sodnik tolminskega zemlji-
škega gospoda. Neuheuserjev sodnik je sodje »zasmehoval ter jih zmerjal z
najhujšimi psovkami«, ponavlja se tudi pritožba izpred nekaj let, to je, da jih
gospodov sodnik zapira v težko ječo v grajski stolp.11
V uporu so Tolminci ustanovili tudi kmečko zvezo. Najprej so svoje za-
stopnike poslali v Innsbruck k cesarju Maksimiljanu I., ki je obljubil, da bo
poslal komisarje, ki jih bodo zaslišali glede pritožb in »ukrepali v smislu sta-
re pravde in njihovih starih pravic in navad«. Zaslišanja pred komisarji so se
vršila najprej v Škofji Loki, nato v Kranju in Ljubljani, zatem pa so obravnavo
predali vojaškim komisarjem v Gorici, h katerim so »kmetje navalili s svo-
jimi pritožbami /…/ da jih komisarji niso mogli sproti vzeti v zapisnik, kaj
9 Najpopolnejši prikaz vsebin uporniškega gibanja in konteksta kmečkega nezadovoljstva na Tol-
minskem po prehodu pod habsburško oblast je še vedno Verbič, »Položaj tolminskega kmeta,«
18.
10 Verbič, »Položaj tolminskega kmeta,« 19–21, 26.
11 Verbič, »Položaj tolminskega kmeta,« 8, 23–26, 29.
65
