Page 66 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 66
upor, nasilje in preživetje
šele reševati«. Tolminci so bili zato pozvani, naj izberejo dvanajst mož, ki jih
bodo zastopali, in tako so tudi storili, ti pa so nato »v imenu vseh tolmin-
skih upornikov« pred goriškimi komisarji vodili pravdo proti Neuhauserju.
Njihov cilj je bil ponovna uveljavitev »starih pravic, to se pravi tistih svobo-
ščin in navad, ki so jih imeli še pod patriarhi in Benečani in ki jih jim je potr-
dil tudi cesar Maksimilijan I., ko so prišli pod njegovo oblast«. Kot je pouda-
rila že Verbičeva, se Tolminci med uporom niso poslužili »nobenih nasilnih
dejanj in nastopov« in »niso nastopili z oboroženo silo proti njihovemu tla-
čitelju«. Še naprej so plačevali pravdo in opravljali tlako »v kolikor ni bila v
nasprotju z njihovo staro pravdo«. Slednje je precej tipično in v skladu s ka-
snejšim ravnanjem, kot bomo še videli. Nazadnje naj navedemo še interpre-
tacijo, da je »Tolminska kmečka zveza popolnoma zaupala v cesarja in v nje-
gove obljube, da jim bo pomagal do zopetne uveljavitve njihovih pravic«. 12
Spor 1573–1574
Tolminski konsorti (združba čedajskih plemiških rodbin) so po beneški izgu-
bi zgornjega Posočja vendarle dobili ponovno priznane svoje gosposke pravi-
ce nad Tolminom. Leta 1573 je Maksimilijan Dornberk, ki se je takrat ukvar-
jal z opredelitvijo habsburško-beneške meje, na nadvojvodo Karla naslovil nič
kaj spodbuden opis stanja na Tolminskem. Konsorti so svoje sodne pristojno-
sti izvajali kar iz Čedada, kjer so hranili tudi tolminski sodni arhiv, in niso so-
delovali z glavarjem v Tolminu, ki je bil pristojen za sodstvo na drugi stopnji.
Za urejanje svojih zadev so se Tolminci morali obračati na beneško ozemlje
in se posluževati tamkajšnjih notarjev. Takemu stanju je bilo potrebno nare-
diti konec.13
Dejansko se je že obravnava spora med Tolminci in konsorti, ki je sledi-
la pritožbi podložnikov iz istega leta 1573, med koncem leta in začetkom leta
1574 odvijala v Gorici pred goriškim nadvojvodskim namestnikom Franči-
škom Dornberkom, to je najvišjim predstavnikom vladarja v grofiji, ki je bil
določen za komisarja v tej obravnavi (Ad instantiam subditos et comunium
Contratae Tulmini). Na deželnega kneza Karla so bili namreč naslovili pri-
tožbo na račun konsortov, ki sta jo podpisala »podložnika gospostva Tolmin
Jurij Rugelj in Peter Benko kot odposlanca«. Zagovarjali so svojo starodav-
no »navado in privilegije«, ki naj bi jim pripadali že tristo let (Unsere ural-
12 Verbič, Položaj tolminskega kmeta, 28–29, 34–36. Za zastopstvo dvanajstih mož v sodni obravnavi
Verbičeva uporablja izraz »tolminska dvanajstija«, ta izraz pa lahko označuje tudi že omenjeno
tolminsko sodno dvanajstijo, tako da se ustvari dvom, če so Tolminci vodenje zadeve prepustili
obstoječi sodni dvanajstiji, ali pa so v ta namen imenovali novo dvanajsterico.
13 StLA, IÖHKS, Sch. 117, f. 1.
66
šele reševati«. Tolminci so bili zato pozvani, naj izberejo dvanajst mož, ki jih
bodo zastopali, in tako so tudi storili, ti pa so nato »v imenu vseh tolmin-
skih upornikov« pred goriškimi komisarji vodili pravdo proti Neuhauserju.
Njihov cilj je bil ponovna uveljavitev »starih pravic, to se pravi tistih svobo-
ščin in navad, ki so jih imeli še pod patriarhi in Benečani in ki jih jim je potr-
dil tudi cesar Maksimilijan I., ko so prišli pod njegovo oblast«. Kot je pouda-
rila že Verbičeva, se Tolminci med uporom niso poslužili »nobenih nasilnih
dejanj in nastopov« in »niso nastopili z oboroženo silo proti njihovemu tla-
čitelju«. Še naprej so plačevali pravdo in opravljali tlako »v kolikor ni bila v
nasprotju z njihovo staro pravdo«. Slednje je precej tipično in v skladu s ka-
snejšim ravnanjem, kot bomo še videli. Nazadnje naj navedemo še interpre-
tacijo, da je »Tolminska kmečka zveza popolnoma zaupala v cesarja in v nje-
gove obljube, da jim bo pomagal do zopetne uveljavitve njihovih pravic«. 12
Spor 1573–1574
Tolminski konsorti (združba čedajskih plemiških rodbin) so po beneški izgu-
bi zgornjega Posočja vendarle dobili ponovno priznane svoje gosposke pravi-
ce nad Tolminom. Leta 1573 je Maksimilijan Dornberk, ki se je takrat ukvar-
jal z opredelitvijo habsburško-beneške meje, na nadvojvodo Karla naslovil nič
kaj spodbuden opis stanja na Tolminskem. Konsorti so svoje sodne pristojno-
sti izvajali kar iz Čedada, kjer so hranili tudi tolminski sodni arhiv, in niso so-
delovali z glavarjem v Tolminu, ki je bil pristojen za sodstvo na drugi stopnji.
Za urejanje svojih zadev so se Tolminci morali obračati na beneško ozemlje
in se posluževati tamkajšnjih notarjev. Takemu stanju je bilo potrebno nare-
diti konec.13
Dejansko se je že obravnava spora med Tolminci in konsorti, ki je sledi-
la pritožbi podložnikov iz istega leta 1573, med koncem leta in začetkom leta
1574 odvijala v Gorici pred goriškim nadvojvodskim namestnikom Franči-
škom Dornberkom, to je najvišjim predstavnikom vladarja v grofiji, ki je bil
določen za komisarja v tej obravnavi (Ad instantiam subditos et comunium
Contratae Tulmini). Na deželnega kneza Karla so bili namreč naslovili pri-
tožbo na račun konsortov, ki sta jo podpisala »podložnika gospostva Tolmin
Jurij Rugelj in Peter Benko kot odposlanca«. Zagovarjali so svojo starodav-
no »navado in privilegije«, ki naj bi jim pripadali že tristo let (Unsere ural-
12 Verbič, Položaj tolminskega kmeta, 28–29, 34–36. Za zastopstvo dvanajstih mož v sodni obravnavi
Verbičeva uporablja izraz »tolminska dvanajstija«, ta izraz pa lahko označuje tudi že omenjeno
tolminsko sodno dvanajstijo, tako da se ustvari dvom, če so Tolminci vodenje zadeve prepustili
obstoječi sodni dvanajstiji, ali pa so v ta namen imenovali novo dvanajsterico.
13 StLA, IÖHKS, Sch. 117, f. 1.
66
