Page 76 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 76
upor, nasilje in preživetje
in zgodnjem novem veku, kakor dokazujejo tudi najnovejši pregledi zgodovi-
ne podeželja.29
Na podlagi tega razmisleka se zdi utemeljeno in upravičeno med vsebin-
ska področja kmečkega odpora vključiti tudi tisto, ki smo ga zgoraj opredeli-
li kot področje »avtonomije«, s katerim se ne nanašamo toliko na ožji prav-
ni pomen tega izraza, saj je mišljen v širšem smislu kot oznaka za področje
samouprave, sodnih pristojnosti, pravic, privilegijev, kmečkih institucij, obi-
čajev in navad. Področji »materialne dominacije«, kot ga je opredelil Scott,
in naših »materialnih zadev« pa se tako vsebinsko kot konceptualno prekri-
vata. Podobno velja tudi za vsebinski steber tolminskega odpora, ki smo ga
opredelili kot »dostojanstvo«, ki odgovarja področju »statusne dominaci-
je« po Scottu.
Čeprav se v tem prispevku nismo dotaknili vprašanj, povezanih s
Scottovim področjem »ideologije«, to je s pogledi na družbeni ustroj in
njegovo sprejemljivost, legitimnost in pravičnost, je tudi v tolminskem primeru
zaznati ali vsaj verodostojno postaviti hipotezo o obstoju te razsežnosti. Na to
navajajo že po Bogu Grafenauerju znane besede enega od vodij tolminskega
punta leta 1713, Gregorja Kobala, ki naj bi izjavil, »da je cesarsko veličanstvo
samo njihov služabnik«,30 kakor tudi vsaj navidezno neomajno zaupanje Tol-
mincev v vladarjevo pravičnost, od Maksimiljana I. pa vse do velikega punta,
ko naj bi uporniki verjeli, da je vojsko nadnje poklicalo goriško plemstvo, ne
da bi cesar vedel za to, ter ko so se opredeljevali za »zveste vladarjeve podlož-
nike, ki ne zahtevajo drugega, kot pravico in da se jim prisluhne«.31 Izjavo o
»cesarju služabniku« je nenazadnje mogoče interpretirati kot »narobesve-
tovsko« obliko izražanja prepričanja, da je vladar zaščitnik »ubogega« ljud-
stva, da je torej »dober«.
V »ideološki« sklop je mogoče uvrstiti tudi vztrajno pojmovanje srenj-
ske zemlje kot sveta, ki pripada kmečkim skupnostim, ki so ga Tolminci izka-
zali v vsaj dveh od tu navedenih primerov odkritega odpora, in sicer v skladu
z interpretacijo odnosa do skupnega sveta, ki je bila že predlagana za sosed-
njo Furlanijo na začetku 16. stoletja. V tej, sosednji stvarnosti, Furio Bianco
vaške skupnosti ne predstavlja le kot temeljno institucijo ruralne družbe (po-
leg družine) s pomembnimi ekonomskimi in socialnimi funkcijami, temveč
jo povzdigne na raven vrednote v kmečki kulturi, kar je posebej razvidno iz
29 Van Bavel and Hoyle, Property and Power, kjer je to razvidno v severni Franciji (128–29 in 132), na Ni-
zozmskem (186–88 in 190–91), v severozahodni Nemčiji (s242–46) in tudi v skandinavskih deže-
lah (303–06).
30 Grafenauer, Veliki tolminski punt, 85.
31 Panjek, Una grande sollevazione, 179, 183.
76
in zgodnjem novem veku, kakor dokazujejo tudi najnovejši pregledi zgodovi-
ne podeželja.29
Na podlagi tega razmisleka se zdi utemeljeno in upravičeno med vsebin-
ska področja kmečkega odpora vključiti tudi tisto, ki smo ga zgoraj opredeli-
li kot področje »avtonomije«, s katerim se ne nanašamo toliko na ožji prav-
ni pomen tega izraza, saj je mišljen v širšem smislu kot oznaka za področje
samouprave, sodnih pristojnosti, pravic, privilegijev, kmečkih institucij, obi-
čajev in navad. Področji »materialne dominacije«, kot ga je opredelil Scott,
in naših »materialnih zadev« pa se tako vsebinsko kot konceptualno prekri-
vata. Podobno velja tudi za vsebinski steber tolminskega odpora, ki smo ga
opredelili kot »dostojanstvo«, ki odgovarja področju »statusne dominaci-
je« po Scottu.
Čeprav se v tem prispevku nismo dotaknili vprašanj, povezanih s
Scottovim področjem »ideologije«, to je s pogledi na družbeni ustroj in
njegovo sprejemljivost, legitimnost in pravičnost, je tudi v tolminskem primeru
zaznati ali vsaj verodostojno postaviti hipotezo o obstoju te razsežnosti. Na to
navajajo že po Bogu Grafenauerju znane besede enega od vodij tolminskega
punta leta 1713, Gregorja Kobala, ki naj bi izjavil, »da je cesarsko veličanstvo
samo njihov služabnik«,30 kakor tudi vsaj navidezno neomajno zaupanje Tol-
mincev v vladarjevo pravičnost, od Maksimiljana I. pa vse do velikega punta,
ko naj bi uporniki verjeli, da je vojsko nadnje poklicalo goriško plemstvo, ne
da bi cesar vedel za to, ter ko so se opredeljevali za »zveste vladarjeve podlož-
nike, ki ne zahtevajo drugega, kot pravico in da se jim prisluhne«.31 Izjavo o
»cesarju služabniku« je nenazadnje mogoče interpretirati kot »narobesve-
tovsko« obliko izražanja prepričanja, da je vladar zaščitnik »ubogega« ljud-
stva, da je torej »dober«.
V »ideološki« sklop je mogoče uvrstiti tudi vztrajno pojmovanje srenj-
ske zemlje kot sveta, ki pripada kmečkim skupnostim, ki so ga Tolminci izka-
zali v vsaj dveh od tu navedenih primerov odkritega odpora, in sicer v skladu
z interpretacijo odnosa do skupnega sveta, ki je bila že predlagana za sosed-
njo Furlanijo na začetku 16. stoletja. V tej, sosednji stvarnosti, Furio Bianco
vaške skupnosti ne predstavlja le kot temeljno institucijo ruralne družbe (po-
leg družine) s pomembnimi ekonomskimi in socialnimi funkcijami, temveč
jo povzdigne na raven vrednote v kmečki kulturi, kar je posebej razvidno iz
29 Van Bavel and Hoyle, Property and Power, kjer je to razvidno v severni Franciji (128–29 in 132), na Ni-
zozmskem (186–88 in 190–91), v severozahodni Nemčiji (s242–46) in tudi v skandinavskih deže-
lah (303–06).
30 Grafenauer, Veliki tolminski punt, 85.
31 Panjek, Una grande sollevazione, 179, 183.
76
