Page 72 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 72
upor, nasilje in preživetje
– prisega županov o zvestobi in podpori uporniškemu voditelju Jakobu
Velikonji iz Čiginja, »ki so mu med vstajo Tolminci rekli cesar« in so ga
nasprotniki definirali »vodja in glavni vsega upora« oz. po Coroninije-
vih besedah »najzlobnejši vodja vseh upornikov«;
– branje starih dokumentov, ki so jih dobili od tolminskega gospoda in
glavarja Jakoba Antona Coroninija in od bovškega glavarja;
– grofa Coroninija prisiliti, naj podpiše in potrdi stare pravice ter naj se za
stalno preseli v Tolmin, kjer bi jim ostal na razpolago.24
Zadnje splošno zborovanje se je odvilo 11. junija 1713 v Mostu na Soči, ko
so hrvaški krajišniki že umirili vstajo na Krasu. Sklenili so, da bodo prosili za
odhod milice in premirje do prihoda cesarjevih komisarjev, ki bi jim predsta-
vili svoje tegobe, sicer bi se spustili v boj. V istih dneh so bili Tolminci »obo-
roženi in odločni, da nočejo sprejeti in se pokoriti vojakom, ter so izjavljali, da
so zvesti vladarjevi podložniki, ki ne zahtevajo drugega, kot pravico in da se
jim prisluhne«.25
Po zatrtju upora je bilo zaprtih 72 tolminskih mož, spoznanih za naj-
bolj vpletene v upor. Med njimi so bili tudi usmrčeni tolminski puntarji, ki
so poleg smrtne kazni bili obsojeni še na izgubo vsega premoženja, to je zlas-
ti kmetij. Ostalih 61 je bilo obsojenih na izgubo večjega ali manjšega dela pre-
moženja. V kasnejših letih se je sicer izkazalo, da je bilo težko najti nekoga, ki
bi odvzete kmetije prevzel ali odkupil. K osebnim kaznim so dodali še kolek-
tivne, in sicer v denarju, s katerimi so kaznovali cele vaške skupnosti za njiho-
vo kolektivno odgovornost v uporu leta 1713. Poleg teh je kot relevantno ko-
lektivno sankcijo smiselno navesti vsaj še okrnjene pravice vaških skupnosti v
postopku izbora županov in prepoved zvonjenja vaških zvonov (to je znaka za
preplah, a tudi za zbor), razen v primeru požara in sovražnika. Notarjem in
drugim pravnim zastopnikom je bilo prepovedano svetovati in pomagati Tol-
mincem pri njihovih zahtevah ter »jih podpihovati v njihovi že neobrzdani
sprevrženosti«.26
Značilnosti kmečkega odpora na Tolminskem
Na tej točki bomo vzgibe in vsebine navedenih primerov odkritega kmečkega
odpora na Tolminskem v zgodnjem novem veku poskusili razvrstiti na podla-
gi njihove vsebinske sorodnosti.
24 Panjek, Una grande sollevazione, 176.
25 Panjek, Una grande sollevazione, 179, 190.
26 ASPG, Politica II, Sistemazione e legislazione, b. 16, fasc. 3 B 16, f. 171–75.
72
– prisega županov o zvestobi in podpori uporniškemu voditelju Jakobu
Velikonji iz Čiginja, »ki so mu med vstajo Tolminci rekli cesar« in so ga
nasprotniki definirali »vodja in glavni vsega upora« oz. po Coroninije-
vih besedah »najzlobnejši vodja vseh upornikov«;
– branje starih dokumentov, ki so jih dobili od tolminskega gospoda in
glavarja Jakoba Antona Coroninija in od bovškega glavarja;
– grofa Coroninija prisiliti, naj podpiše in potrdi stare pravice ter naj se za
stalno preseli v Tolmin, kjer bi jim ostal na razpolago.24
Zadnje splošno zborovanje se je odvilo 11. junija 1713 v Mostu na Soči, ko
so hrvaški krajišniki že umirili vstajo na Krasu. Sklenili so, da bodo prosili za
odhod milice in premirje do prihoda cesarjevih komisarjev, ki bi jim predsta-
vili svoje tegobe, sicer bi se spustili v boj. V istih dneh so bili Tolminci »obo-
roženi in odločni, da nočejo sprejeti in se pokoriti vojakom, ter so izjavljali, da
so zvesti vladarjevi podložniki, ki ne zahtevajo drugega, kot pravico in da se
jim prisluhne«.25
Po zatrtju upora je bilo zaprtih 72 tolminskih mož, spoznanih za naj-
bolj vpletene v upor. Med njimi so bili tudi usmrčeni tolminski puntarji, ki
so poleg smrtne kazni bili obsojeni še na izgubo vsega premoženja, to je zlas-
ti kmetij. Ostalih 61 je bilo obsojenih na izgubo večjega ali manjšega dela pre-
moženja. V kasnejših letih se je sicer izkazalo, da je bilo težko najti nekoga, ki
bi odvzete kmetije prevzel ali odkupil. K osebnim kaznim so dodali še kolek-
tivne, in sicer v denarju, s katerimi so kaznovali cele vaške skupnosti za njiho-
vo kolektivno odgovornost v uporu leta 1713. Poleg teh je kot relevantno ko-
lektivno sankcijo smiselno navesti vsaj še okrnjene pravice vaških skupnosti v
postopku izbora županov in prepoved zvonjenja vaških zvonov (to je znaka za
preplah, a tudi za zbor), razen v primeru požara in sovražnika. Notarjem in
drugim pravnim zastopnikom je bilo prepovedano svetovati in pomagati Tol-
mincem pri njihovih zahtevah ter »jih podpihovati v njihovi že neobrzdani
sprevrženosti«.26
Značilnosti kmečkega odpora na Tolminskem
Na tej točki bomo vzgibe in vsebine navedenih primerov odkritega kmečkega
odpora na Tolminskem v zgodnjem novem veku poskusili razvrstiti na podla-
gi njihove vsebinske sorodnosti.
24 Panjek, Una grande sollevazione, 176.
25 Panjek, Una grande sollevazione, 179, 190.
26 ASPG, Politica II, Sistemazione e legislazione, b. 16, fasc. 3 B 16, f. 171–75.
72
