Page 84 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 84
upor, nasilje in preživetje
zahteve ni odzval, so številni meščani svoje zahteve želeli legitimirati z odlo-
kom izrednega splošnega mestnega sveta.
Od 26. decembra 1572 pa do konca januarja 1573 je Urbino predstavljal
politični prostor, v katerem so vsako pobudo, s katero so nekateri predstav-
niki mesta od vojvode in papeža Gregorja XIII. zahtevali priznanje javnega
dobrega (odpravo davkov), natančno preverjali tako z vidika postopka kot re-
zultatov. Ko so se razširili glasovi, da proti Urbinu korakajo vojaške čete, da
bi se spopadle z uporniki, se je mesto tudi oborožilo – šlo je za samoobrambni
ukrep, saj se orožje nikoli ni uporabljalo ofenzivno. Mesto je še posebej odloč-
no nasprotovalo temu, da bi njihove zahteve razumeli kot upiranje, nezvesto-
bo in neposlušnost, s čimer jim je grozil vojvoda: v tem so bili tako neomaj-
ni, da se vojvodi niso želeli opravičiti, saj bi to pomenilo priznanje napake in
krivde.2 Za vojvodo pa je zavrnitev opravičila predstavljala še dodaten obre-
menilen element.
Vojvodova pripoved o »sramotnih nemirih, vstajah in zarotah« je že
sama po sebi, po argumentih in uporabljenem besedišču, predstavljala obso-
dilno sodbo. Naznanjala pa je tudi naložitev kazni:
Razglašamo jih za upornike in vsakdo od navedenih bo z obtožbo deležen kaz-
ni zaradi upora in žalitve vladarja; in njihove hiše bodo izropane, požgane in uni-
čene, preostale hiše pa zaplenjene, in tisti, ki nam pridejo živi v roke, bodo dobi-
li zasluženo kazen.3
Če so bili uporniki ipso facto sovažniki, pa »vladar« vseh svojih urbin-
skih podložnikov vendar ni mogel označiti za upornike in izdajalce. Tega ni
dovoljeval officium dobrega vladarja, zaradi katerega se je moral Guidobaldo
pokazati kot dobrohoten in svojim podložnikom razložiti, v čem grešijo, ter
jih opomniti, naj se vrnejo na pravo pot:
Ker pa verjamemo, da v tem mestu živijo tudi dobri in zvesti ljudje, ki pa zaradi
strahu pred drugimi tega niso pokazali, smo želeli to dobrohotnost uporabiti z
objavo tega razglasa, ki bi jih opomnil, da naj tisti, ki niso pristali in ne pristane-
jo na upor, to jasno izrazijo in ne nudijo nikakršne pomoči ali usluge in naj kako
drugače jasno pokažejo, da so naši zavezniki in dobri podložniki ter upornikom
sovražni. /…/ Če bodo storili to, kar morajo, in se izkazali za nedolžne, jih s tem
2 O urbinskih nemirih/uporu (kot to označujejo takratni viri in zgodovinopisje 19. stoletja) poleg
Cellijeve Storia della sollevazione glej tudi, za 19. stoletje, Ugolini, »Diario della ribellione d'Urbi-
no,« 37–59. V zgodovinopisju 20. stoletja njegovo pomembnost v primerjalni analizi opiše Lom-
bardi, La guerra del sale, 39–178: 42, 119–20. Specifične študije so Signorotto, »Le due corti,« 233–
60; Villard, »Du droit de révolte;« Villard, »Faux complots et vrais procès,« 529–51. Glej tudi
Villard, Du bien commun au mal nécessaire, 218–23.
3 Celli, Storia della sollevazione di Urbino, 191.
84
zahteve ni odzval, so številni meščani svoje zahteve želeli legitimirati z odlo-
kom izrednega splošnega mestnega sveta.
Od 26. decembra 1572 pa do konca januarja 1573 je Urbino predstavljal
politični prostor, v katerem so vsako pobudo, s katero so nekateri predstav-
niki mesta od vojvode in papeža Gregorja XIII. zahtevali priznanje javnega
dobrega (odpravo davkov), natančno preverjali tako z vidika postopka kot re-
zultatov. Ko so se razširili glasovi, da proti Urbinu korakajo vojaške čete, da
bi se spopadle z uporniki, se je mesto tudi oborožilo – šlo je za samoobrambni
ukrep, saj se orožje nikoli ni uporabljalo ofenzivno. Mesto je še posebej odloč-
no nasprotovalo temu, da bi njihove zahteve razumeli kot upiranje, nezvesto-
bo in neposlušnost, s čimer jim je grozil vojvoda: v tem so bili tako neomaj-
ni, da se vojvodi niso želeli opravičiti, saj bi to pomenilo priznanje napake in
krivde.2 Za vojvodo pa je zavrnitev opravičila predstavljala še dodaten obre-
menilen element.
Vojvodova pripoved o »sramotnih nemirih, vstajah in zarotah« je že
sama po sebi, po argumentih in uporabljenem besedišču, predstavljala obso-
dilno sodbo. Naznanjala pa je tudi naložitev kazni:
Razglašamo jih za upornike in vsakdo od navedenih bo z obtožbo deležen kaz-
ni zaradi upora in žalitve vladarja; in njihove hiše bodo izropane, požgane in uni-
čene, preostale hiše pa zaplenjene, in tisti, ki nam pridejo živi v roke, bodo dobi-
li zasluženo kazen.3
Če so bili uporniki ipso facto sovažniki, pa »vladar« vseh svojih urbin-
skih podložnikov vendar ni mogel označiti za upornike in izdajalce. Tega ni
dovoljeval officium dobrega vladarja, zaradi katerega se je moral Guidobaldo
pokazati kot dobrohoten in svojim podložnikom razložiti, v čem grešijo, ter
jih opomniti, naj se vrnejo na pravo pot:
Ker pa verjamemo, da v tem mestu živijo tudi dobri in zvesti ljudje, ki pa zaradi
strahu pred drugimi tega niso pokazali, smo želeli to dobrohotnost uporabiti z
objavo tega razglasa, ki bi jih opomnil, da naj tisti, ki niso pristali in ne pristane-
jo na upor, to jasno izrazijo in ne nudijo nikakršne pomoči ali usluge in naj kako
drugače jasno pokažejo, da so naši zavezniki in dobri podložniki ter upornikom
sovražni. /…/ Če bodo storili to, kar morajo, in se izkazali za nedolžne, jih s tem
2 O urbinskih nemirih/uporu (kot to označujejo takratni viri in zgodovinopisje 19. stoletja) poleg
Cellijeve Storia della sollevazione glej tudi, za 19. stoletje, Ugolini, »Diario della ribellione d'Urbi-
no,« 37–59. V zgodovinopisju 20. stoletja njegovo pomembnost v primerjalni analizi opiše Lom-
bardi, La guerra del sale, 39–178: 42, 119–20. Specifične študije so Signorotto, »Le due corti,« 233–
60; Villard, »Du droit de révolte;« Villard, »Faux complots et vrais procès,« 529–51. Glej tudi
Villard, Du bien commun au mal nécessaire, 218–23.
3 Celli, Storia della sollevazione di Urbino, 191.
84
