Page 196 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 196
industrializacija in prostor
posleni v industriji in obrti leta 1890 predstavljali 8,3 %, leta 1910 pa že 10,4
% vsega prebivalstva v teh deželah (tu prištevamo še območje Trsta ter grofi-
je Goriške in Gradiščanske) (Fischer, 2005, 115). Čas treh desetletij pred prvo
svetovno vojne je tudi čas, ko je v slovenskih deželah že bilo vzpostavljeno do-
kaj razvejano železniško omrežje, s ključnimi povezavami od Maribora, preko
Ljubljane do Trsta, Kranja oz. Jesenic, Zagreba, Gorice in Celovca (Fischer,
1998a, 38–39). Prav tako sta funkcionirala tudi poštno in telegrafsko omrežje.
Nosilne industrijske panoge so bile železarstvo (z največjimi obrati na
Jesenicah, v Štorah in na Ravnah), premogovništvo (glavni rudniki premo-
ga so bili okoli Hrastnika, Trbovelj in Zagorja, svinca v Mežici), kovinska in
strojna industrija (cinkarna v Celju), tekstilna (obrati za predelavo bombaža v
Tržiču, Litiji in Ljubljani) ter lesna industrija. Po drugi strani pa so gradbeni-
štvo, oblačilna in prehrambena industrija leta 1910 zaposlovali dobro polovi-
co oseb, ki so delale v industriji in obrti. Za razliko od nosilnih industrijskih
panog, ki so bile kapitalsko in delovno intenzivne, so za te industrije (sku-
paj z lesno) značilni razpršeni in majhni obrati, ki so bili večkrat bili na rav-
ni obrtniške, ne pa industrijske proizvodnje (Fischer, 1998a, 58; Fischer, 2005,
115). Podobno kot za severovzhodni Jadran je torej tudi za ostale slovenske de-
žele značilna diskrepanca med majhnim številom velikih in velikim številom
majhnih industrijskih obratov oz. prevlada obrtniškega tipa proizvodnje nad
industrijskim. Hkrati pa opremljenost industrijskih obratov s stroji in njiho-
va trgovska mreža kažeta, da je industrija v slovenskih deželah sledila (avstrij-
skim) trendom izkoriščanja elektrike in nafte kot pogonske sile ter tudi bila
dokaj prisotna na evropskih in svetovnih trgih (Fischer, 2005, 16–17, 29).
Po drugi strani pa sta bili »domači«, slovenski, podjetniška in bančni-
ška sfera slabo razviti. Medtem ko so v prostoru severovzhodnega Jadrana, na-
tančneje v Trstu, obstajale močne lokalne ekonomske elite in lokalni bančni
zavodi, so v ostalih slovenskih deželah nosilci velikih podjetniških in banč-
nih investicij prihajali večinoma iz avstrijskih in čeških dežel, nekaj pa tudi
iz tujine (Francije, Nemčije, Anglije) (Kresal, 1998, 87–88; Šorn, 1969). Pri-
marno avstrijski podjetniki in banke so bili tisti, ki so vodili razvoj glavnih
industrijskih panog. Poglavitni »domači« banki, Ljubljanska kreditna ban-
ka v Ljubljani in Jadranska banka v Trstu, sta nastali v prvih letih 20. stoletja
in sta kot »mešani« banki tudi sodelovali pri investicijah v industrijo, ven-
dar v dosti manjšem obsegu kot avstrijske banke (Lazarević in Prinčič, 2000,
36–39). V primerjavi s Trstom v slovenskih deželah torej ni prišlo do obliko-
vanja »lokalnih« ekonomskih elit, ki bi kolikor toliko enakopravno sodelo-
vale z avstrijskimi podjetniki in bankami pri razvoju industrije. Kljub temu
196
posleni v industriji in obrti leta 1890 predstavljali 8,3 %, leta 1910 pa že 10,4
% vsega prebivalstva v teh deželah (tu prištevamo še območje Trsta ter grofi-
je Goriške in Gradiščanske) (Fischer, 2005, 115). Čas treh desetletij pred prvo
svetovno vojne je tudi čas, ko je v slovenskih deželah že bilo vzpostavljeno do-
kaj razvejano železniško omrežje, s ključnimi povezavami od Maribora, preko
Ljubljane do Trsta, Kranja oz. Jesenic, Zagreba, Gorice in Celovca (Fischer,
1998a, 38–39). Prav tako sta funkcionirala tudi poštno in telegrafsko omrežje.
Nosilne industrijske panoge so bile železarstvo (z največjimi obrati na
Jesenicah, v Štorah in na Ravnah), premogovništvo (glavni rudniki premo-
ga so bili okoli Hrastnika, Trbovelj in Zagorja, svinca v Mežici), kovinska in
strojna industrija (cinkarna v Celju), tekstilna (obrati za predelavo bombaža v
Tržiču, Litiji in Ljubljani) ter lesna industrija. Po drugi strani pa so gradbeni-
štvo, oblačilna in prehrambena industrija leta 1910 zaposlovali dobro polovi-
co oseb, ki so delale v industriji in obrti. Za razliko od nosilnih industrijskih
panog, ki so bile kapitalsko in delovno intenzivne, so za te industrije (sku-
paj z lesno) značilni razpršeni in majhni obrati, ki so bili večkrat bili na rav-
ni obrtniške, ne pa industrijske proizvodnje (Fischer, 1998a, 58; Fischer, 2005,
115). Podobno kot za severovzhodni Jadran je torej tudi za ostale slovenske de-
žele značilna diskrepanca med majhnim številom velikih in velikim številom
majhnih industrijskih obratov oz. prevlada obrtniškega tipa proizvodnje nad
industrijskim. Hkrati pa opremljenost industrijskih obratov s stroji in njiho-
va trgovska mreža kažeta, da je industrija v slovenskih deželah sledila (avstrij-
skim) trendom izkoriščanja elektrike in nafte kot pogonske sile ter tudi bila
dokaj prisotna na evropskih in svetovnih trgih (Fischer, 2005, 16–17, 29).
Po drugi strani pa sta bili »domači«, slovenski, podjetniška in bančni-
ška sfera slabo razviti. Medtem ko so v prostoru severovzhodnega Jadrana, na-
tančneje v Trstu, obstajale močne lokalne ekonomske elite in lokalni bančni
zavodi, so v ostalih slovenskih deželah nosilci velikih podjetniških in banč-
nih investicij prihajali večinoma iz avstrijskih in čeških dežel, nekaj pa tudi
iz tujine (Francije, Nemčije, Anglije) (Kresal, 1998, 87–88; Šorn, 1969). Pri-
marno avstrijski podjetniki in banke so bili tisti, ki so vodili razvoj glavnih
industrijskih panog. Poglavitni »domači« banki, Ljubljanska kreditna ban-
ka v Ljubljani in Jadranska banka v Trstu, sta nastali v prvih letih 20. stoletja
in sta kot »mešani« banki tudi sodelovali pri investicijah v industrijo, ven-
dar v dosti manjšem obsegu kot avstrijske banke (Lazarević in Prinčič, 2000,
36–39). V primerjavi s Trstom v slovenskih deželah torej ni prišlo do obliko-
vanja »lokalnih« ekonomskih elit, ki bi kolikor toliko enakopravno sodelo-
vale z avstrijskimi podjetniki in bankami pri razvoju industrije. Kljub temu
196
