Page 50 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 50
industrializacija in prostor

Ključna značilnost razmerja med industrijo in bankami v letih pred kri-
zo je bila ta, da je strategija financiranja industrije s strani bank slednje dela-
la preveč nestabilne in ranljive v času krize, saj jih je vse bolj oddaljevala od
njihove vloge »mešanih« bank in jih približevala k funkcioniranju kot ne-
kakšen holding industrijskih podjetij.67 Tako je morala v letih 1930–1931 dru-
ga največja italijanska »mešana« banka, Credito Italiano, zaradi prezadol-
ženosti do svojih klientov v industriji (kovinskih, železarskih, tekstilnih in
prehrambenih podjetij ter pomorskih družb) zaprositi za državno pomoč. Vse
svoje kliente in obveznosti do njih je banka prenesla na dve družbi (Società Fi-
nanziaria Italiana – SFI in Banca Nazionale di Credito, ki se pozneje preime-
nuje v Società Elettrofinanziaria),68 medtem ko je sama začela s procesom pre-
oblikovanja v »navadni« kreditni zavod69 (Toniolo, 1980, 214–17). Vendar ta
operacija ni dokončno rešila problema med bankami in industrijo, saj je Cre-
dito Italiano še naprej ostala tesno povezana z obema družbama, pri čemer je
ta podpora delovala destabilizirajoče na banko Banca d’Italia kot glavni dr-
žavni monetarni zavod, katere Istituto di liquidazioni je v veliki meri prevzel
financiranje Società Finanziaria Italiana. Ko je bilo v letih 1931–1932 potreb-
no na podoben način kot Credito Italiano reševati največjo italijansko »me-
šano« banko, Banca Commerciale Italiana (in njeno družbo za financiranje
industrije, Società Finanziaria Industriale Italiana – Sofindit), se je državna
politika, v soglasju z vodstvom banke Banca d’Italia, odločila za takšne nize
ukrepov, s katerimi bi dokončno presekali vezi med bankami in industrijo
ter zagotovili tako stabilnost državnemu finančnemu sistemu kot financira-

67 »Confalonieri conferma che ‘le banche erano in larga parte diventate società finanziarie [holding]
senza sapere e volere adottare tecniche e strutture delle società finanziarie‘...« (Zamagni, 1993,
382)

68 »In seguito a questa prima ‘sistemazione’, il Credito italiano, impegnatosi ufficialmente a compie-
re solo operazioni cosiddette di ‘credito ordinario’, si trovò ad aver ceduto a due società finanziarie
tutte le proprie partecipazioni azionarie e i crediti difficilmente esigibili che vantava presso gruppi
industriali...« (Toniolo, 1980, 217)

»Ancora, il Credito Italiano, che aveva fin dalla primavera del 1930 creato una società finanziaria –
la Banca Nazionale di Credito (nuova) – alla quale aveva passato i suoi pacchetti azionari, aveva un
anno dopo firmato una convenzione con la Banca d’Italia per lo smobilizzo delle sue partecipa-
zioni ‘incagliate’, da passarsi ad una nuova finanziaria fondata il 27 gennaio 1931, la SFI (Società fi-
nanziaria italiana). (…) La Banca Nazionale di Credito (nuova) tramutò il proprio nome in Società
elettrofinanziaria, mantenendo solo titoli di aziende elettriche, telefoniche e immobiliari.« (Za-
magni, 1993, 383)

69 »... il Credito italiano s’impegnò a svolgere da quel momento ‘l’opera sua esclusivamente nel cam-
po delle normali operazioni di un istituto di credito ordinario, con carattere prevalente di istitu-
to di depositi e sconti, e con esclusione di ogni partecipazione diretta o indiretta ad aziende indu-
striali o immobiliari’...« (Toniolo, 1980, 214)

50
   45   46   47   48   49   50   51   52   53   54   55