Page 47 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 47
ndustrializacija v evropskem, avstro-ogrskem ... prostoru
žave sta predstavljala tudi močan sunek za razvoj elektrotehnične in-
dustrije oz. proizvodnje različnih turbin, generatorjev in transforma-
torjev (Toniolo, 1980, 69; Zamagni, 1993, 363)55. Tudi v času krize je
ta industrija vseskozi izkazovala visoko rast, kajti kljub močnemu pad-
cu industrijske proizvodnje v kriznem ciklu se povpraševanje po elek-
trični energiji v sekundarnem sektorju ni občutno zmanjšalo. Glavna
dejavnika rasti sta bili privatna poraba, še posebej na območjih, ki so
se tedaj šele elektrificirala, in uporaba v posameznih industrijskih pa-
nogah (npr. kemični in železarski). Kljub stalni rasti in stabilnem trgu
pa je morala država s pomočjo IRI-ja reševati tista podjetja (npr. Soci-
età idroelettrica Piemonte), ki so v začetku tridesetih let zašla v krizo.
Težave z reorganizacijo teh podjetij in upočasnitev investicij so vpliva-
li na to, da je bila stopnja proizvodnje električne energije nekoliko nižja
v primerjavi z dvajsetimi leti (Toniolo, 1980, 166–68, 329–30; Tattara
in Toniolo, 1976, 136; Zamagni, 1993, 361, 363). Toda, generalno gleda-
no je Italija nadaljevala v smeri intenzivne elektrifikacije, pri čemer je
še naprej dominirala proizvodnja elektrike s pomočjo hidroelektrarn56
(leta 1929 je celotna proizvodnja električne energije znašala 9,6 GWh,
leta 1938 pa 15,5 GWh (Buyst in Franaszek, 2010, 225)).
g) rudarstvo je v kriznem obdobju videlo izjemen padec proizvodnje zara-
di nizkih cen na mednarodnem trgu in visokih stroškov proizvodnje.
Država je intervenirala s subvencijami pri izkopavanju svinca in cinka,
a je Italija še v drugi polovici tridesetih let ostala močno vezana na uvoz
teh rud iz tujine. Obratno pa je bilo pri proizvodnji živega srebra, kjer
je Italiji uspelo ohraniti svojo pozicijo na mednarodnem trgu (Toniolo,
1980, 164, 325). Industrija gradbenih materialov je v drugem desetletju
20. stoletja v Italiji konstantno rasla, tudi zaradi migracij s podeželja v
mesta. Nov zagon pa je dobila ob koncu kriznega cikla, ko je država za-
čela stimulirati gradbeništvo z javnimi deli, nadaljevala pa z državnimi
investicijami v kolonije in v priprave na vojno (Toniolo, 1980, 165, 329).
Vloga bank in države v italijanskem industrijskem sektorju
Italijanske t. i. »mešane« ali »univerzalne« banke so nastale in se razvile z
bančnim kapitalom iz tujine (Rossi in Toniolo, 1992, 544; Pollard, 1981, 231).
Avstrijski, nemški in švicarski kapital je pomagal postaviti milansko Banca
55 Glej tudi Federico in Cohen, 2001, 68–69.
56 »La quasi totalità dell’energia elettrica prodotta in Italia restò di origine idraulica (il 92% circa),
configurando una forte specializzazione dell’Italia in questa direzione.« (Zamagni, 1993, 361)
47
žave sta predstavljala tudi močan sunek za razvoj elektrotehnične in-
dustrije oz. proizvodnje različnih turbin, generatorjev in transforma-
torjev (Toniolo, 1980, 69; Zamagni, 1993, 363)55. Tudi v času krize je
ta industrija vseskozi izkazovala visoko rast, kajti kljub močnemu pad-
cu industrijske proizvodnje v kriznem ciklu se povpraševanje po elek-
trični energiji v sekundarnem sektorju ni občutno zmanjšalo. Glavna
dejavnika rasti sta bili privatna poraba, še posebej na območjih, ki so
se tedaj šele elektrificirala, in uporaba v posameznih industrijskih pa-
nogah (npr. kemični in železarski). Kljub stalni rasti in stabilnem trgu
pa je morala država s pomočjo IRI-ja reševati tista podjetja (npr. Soci-
età idroelettrica Piemonte), ki so v začetku tridesetih let zašla v krizo.
Težave z reorganizacijo teh podjetij in upočasnitev investicij so vpliva-
li na to, da je bila stopnja proizvodnje električne energije nekoliko nižja
v primerjavi z dvajsetimi leti (Toniolo, 1980, 166–68, 329–30; Tattara
in Toniolo, 1976, 136; Zamagni, 1993, 361, 363). Toda, generalno gleda-
no je Italija nadaljevala v smeri intenzivne elektrifikacije, pri čemer je
še naprej dominirala proizvodnja elektrike s pomočjo hidroelektrarn56
(leta 1929 je celotna proizvodnja električne energije znašala 9,6 GWh,
leta 1938 pa 15,5 GWh (Buyst in Franaszek, 2010, 225)).
g) rudarstvo je v kriznem obdobju videlo izjemen padec proizvodnje zara-
di nizkih cen na mednarodnem trgu in visokih stroškov proizvodnje.
Država je intervenirala s subvencijami pri izkopavanju svinca in cinka,
a je Italija še v drugi polovici tridesetih let ostala močno vezana na uvoz
teh rud iz tujine. Obratno pa je bilo pri proizvodnji živega srebra, kjer
je Italiji uspelo ohraniti svojo pozicijo na mednarodnem trgu (Toniolo,
1980, 164, 325). Industrija gradbenih materialov je v drugem desetletju
20. stoletja v Italiji konstantno rasla, tudi zaradi migracij s podeželja v
mesta. Nov zagon pa je dobila ob koncu kriznega cikla, ko je država za-
čela stimulirati gradbeništvo z javnimi deli, nadaljevala pa z državnimi
investicijami v kolonije in v priprave na vojno (Toniolo, 1980, 165, 329).
Vloga bank in države v italijanskem industrijskem sektorju
Italijanske t. i. »mešane« ali »univerzalne« banke so nastale in se razvile z
bančnim kapitalom iz tujine (Rossi in Toniolo, 1992, 544; Pollard, 1981, 231).
Avstrijski, nemški in švicarski kapital je pomagal postaviti milansko Banca
55 Glej tudi Federico in Cohen, 2001, 68–69.
56 »La quasi totalità dell’energia elettrica prodotta in Italia restò di origine idraulica (il 92% circa),
configurando una forte specializzazione dell’Italia in questa direzione.« (Zamagni, 1993, 361)
47
