Page 55 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 55
ustrializacija na severnem
Jadranu: med Avstro-Ogrsko
in Italijo (1900–1940)
Od konca 19. stoletja (1900) do 1914
OAvstrijsko Primorje – Trst
bdobje 1890–1914 predstavlja za tržaško ekonomijo čas rasti in razvo-
ja. Osnova za to so bili že skozi celotno 19. stoletje trgovina, pomorski
promet in industrija. Trst je bil glavna luka avstro-ogrske monarhije,
s trgovinskimi zvezami z italijanskim prostorom, Levantom (Grčijo, Turčijo,
Egiptom) in Daljnim vzhodom (Indijo in Indonezijo). Železniška in pomor-
ska tarifna ter državna carinska politika sta favorizirali njegovo vlogo uvozni-
ka industrijskih surovin (premoga, železove rude, bombaža, oljčnega semena)
in kolonialnega blaga (kave, riža, čaja, tobaka, sadja) za potrebe urbanih in in-
dustrijskih središč, skorajda izključno v Cislajtaniji (češke, severnoavstrijske
in moravske dežele). Po drugi strani pa so bila ta središča navajena oskrbova-
ti se z glavnimi industrijskimi surovinami (železovo rudo, bombažem) preko
severnonemških pristanišč (Apih, 1988, 66, 68–69).
Ob začetku 20. stoletja je Trst razpolagal z dvema pristaniškima kom-
pleksoma. V skladu s povečanjem prometa1 je avstrijska administracija pod-
prla gradnjo tretje pristaniške infrastrukture, na jugu mesta, ki je trajala od
leta 1901 do 1914 (Apih, 1988, 67; Borusso, Bradaschia in Borruso, 2003, 777,
779). Sočasno je bila v obdobju 1901–1906 zgrajena tudi bohinjska železnica
(imenovana tudi Transalpina), ki je povezovala Trst z Beljakom preko Gorice
in Jesenic ter naprej Beljak s Salzburgom (ker je od Beljaka do Salzburga pre-
čila Taure, ima zato tudi ime taurenska). Ta druga železniška povezava Trsta z
avstrijskimi in češkimi deželami (prva je bila južna železnica, relacija Dunaj–
Ljubljana–Trst) naj bi skupaj z novim pristaniščem v očeh avstrijske ekonom-
1 V obdobju 1890–1910 je uvoz narasel za skoraj trikrat (Apih, 1988, 324).
industrializacija na severnem jadranu 55
Jadranu: med Avstro-Ogrsko
in Italijo (1900–1940)
Od konca 19. stoletja (1900) do 1914
OAvstrijsko Primorje – Trst
bdobje 1890–1914 predstavlja za tržaško ekonomijo čas rasti in razvo-
ja. Osnova za to so bili že skozi celotno 19. stoletje trgovina, pomorski
promet in industrija. Trst je bil glavna luka avstro-ogrske monarhije,
s trgovinskimi zvezami z italijanskim prostorom, Levantom (Grčijo, Turčijo,
Egiptom) in Daljnim vzhodom (Indijo in Indonezijo). Železniška in pomor-
ska tarifna ter državna carinska politika sta favorizirali njegovo vlogo uvozni-
ka industrijskih surovin (premoga, železove rude, bombaža, oljčnega semena)
in kolonialnega blaga (kave, riža, čaja, tobaka, sadja) za potrebe urbanih in in-
dustrijskih središč, skorajda izključno v Cislajtaniji (češke, severnoavstrijske
in moravske dežele). Po drugi strani pa so bila ta središča navajena oskrbova-
ti se z glavnimi industrijskimi surovinami (železovo rudo, bombažem) preko
severnonemških pristanišč (Apih, 1988, 66, 68–69).
Ob začetku 20. stoletja je Trst razpolagal z dvema pristaniškima kom-
pleksoma. V skladu s povečanjem prometa1 je avstrijska administracija pod-
prla gradnjo tretje pristaniške infrastrukture, na jugu mesta, ki je trajala od
leta 1901 do 1914 (Apih, 1988, 67; Borusso, Bradaschia in Borruso, 2003, 777,
779). Sočasno je bila v obdobju 1901–1906 zgrajena tudi bohinjska železnica
(imenovana tudi Transalpina), ki je povezovala Trst z Beljakom preko Gorice
in Jesenic ter naprej Beljak s Salzburgom (ker je od Beljaka do Salzburga pre-
čila Taure, ima zato tudi ime taurenska). Ta druga železniška povezava Trsta z
avstrijskimi in češkimi deželami (prva je bila južna železnica, relacija Dunaj–
Ljubljana–Trst) naj bi skupaj z novim pristaniščem v očeh avstrijske ekonom-
1 V obdobju 1890–1910 je uvoz narasel za skoraj trikrat (Apih, 1988, 324).
industrializacija na severnem jadranu 55
