Page 45 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 45
ndustrializacija v evropskem, avstro-ogrskem ... prostoru
na med množico različno velikih obratov, ki so izkoriščali različne pri-
marne surovine. In medtem ko so veliki in srednje veliki obrati lahko
pričakovali državno podporo (s carinami in nadzorom cen preko kar-
telov) pri ohranjanju svojih pozicij na domačem trgu, so majhni obrati
uspešno konkurirali velikim zaradi boljše tehnološke opremljenosti in
organiziranosti proizvodnje. Z nastopom politike ekonomske avtarki-
je in usmerjenosti v vojaško proizvodnjo je država (s pomočjo IRI-ja53)
deloma prevzela neposredni nadzor nad italijansko proizvodnjo železa
in jekla, toda ni uspela rešiti temeljnih težav te industrije, kot so razpr-
šena in slabo organizirana proizvodnja ter privilegiranost velikih obra-
tov preko carin in državnih naročil (Toniolo, 1980, 170–71, 322–24;
Zamagni, 1993, 366–68). Tako je italijanska proizvodnja jekla v tride-
setih letih v primerjavi z desetletjem prej le malo napredovala (2,3 mi-
lijona ton leta 1938 v primerjavi z 2,1 milijona ton leta 1929) (Buyst in
Franaszek, 2010, 225).
c) za razliko od železarske industrije, je industrija proizvodnje alumini-
ja v tridesetih letih doživljala močan razvoj. Osnove so postavila tuja
vlaganja že konec dvajsetih let, medtem ko sta kartelizacija in držav-
na politika favoriziranja širše uporabe aluminija v industrijski proizvo-
dnji pripomogli h konstantni rasti vse do začetka druge svetovne vojne.
Italijanska industrija aluminija je bila tehnološko dobro opremljena in
organizirana, tako da se je lahko uspešno kosala s konkurenco tudi na
mednarodnem trgu (Toniolo, 1980, 171, 324–25; Zamagni, 1993, 357).
d) strojna in ladjedelniška industrija sta podobno kot železarska in ko-
vinska industrija uspešno prebrodili krizo po prvi svetovni vojni in do-
življali zelo silovito rast vse do velike krize, tako zaradi investicij doma
kot zaradi izvoza v tujino. Že z letom 1926 pa se je ta industrija začela
obračati k domačemu trgu ter opuščati izvoz (Tattara in Toniolo, 1976,
67–68, 108, 123). Po drugi strani pa je velika kriza razgalila slabe toč-
ke ladjedelniške industrije, ki so bile podobne težavam železarske indu-
strije, s katero je bila pogosto vertikalno integrirana. Njene prevelike
proizvodne kapacitete, tehnična zastarelost in organizacijska neureje-
nost so vplivale na to, da je bila stopnja proizvodnje od začetka tridese-
tih let na zelo nizki ravni. Ker so imela ladjedelniška podjetja finančno
oporo v velikih italijanskih »mešanih bankah«, so skorajda vsa kon-
53 »Fin dal 1933 l’IRI pone in essere studi sistematici sull’organizzazione del settore siderurgico del
quale è venuto a controllare circa il 50 % della produzione da rottame e la totalità di quella ottenu-
ta partendo direttamente dal minerale.« (Tattara, in Toniolo, 1976, 136)
45
na med množico različno velikih obratov, ki so izkoriščali različne pri-
marne surovine. In medtem ko so veliki in srednje veliki obrati lahko
pričakovali državno podporo (s carinami in nadzorom cen preko kar-
telov) pri ohranjanju svojih pozicij na domačem trgu, so majhni obrati
uspešno konkurirali velikim zaradi boljše tehnološke opremljenosti in
organiziranosti proizvodnje. Z nastopom politike ekonomske avtarki-
je in usmerjenosti v vojaško proizvodnjo je država (s pomočjo IRI-ja53)
deloma prevzela neposredni nadzor nad italijansko proizvodnjo železa
in jekla, toda ni uspela rešiti temeljnih težav te industrije, kot so razpr-
šena in slabo organizirana proizvodnja ter privilegiranost velikih obra-
tov preko carin in državnih naročil (Toniolo, 1980, 170–71, 322–24;
Zamagni, 1993, 366–68). Tako je italijanska proizvodnja jekla v tride-
setih letih v primerjavi z desetletjem prej le malo napredovala (2,3 mi-
lijona ton leta 1938 v primerjavi z 2,1 milijona ton leta 1929) (Buyst in
Franaszek, 2010, 225).
c) za razliko od železarske industrije, je industrija proizvodnje alumini-
ja v tridesetih letih doživljala močan razvoj. Osnove so postavila tuja
vlaganja že konec dvajsetih let, medtem ko sta kartelizacija in držav-
na politika favoriziranja širše uporabe aluminija v industrijski proizvo-
dnji pripomogli h konstantni rasti vse do začetka druge svetovne vojne.
Italijanska industrija aluminija je bila tehnološko dobro opremljena in
organizirana, tako da se je lahko uspešno kosala s konkurenco tudi na
mednarodnem trgu (Toniolo, 1980, 171, 324–25; Zamagni, 1993, 357).
d) strojna in ladjedelniška industrija sta podobno kot železarska in ko-
vinska industrija uspešno prebrodili krizo po prvi svetovni vojni in do-
življali zelo silovito rast vse do velike krize, tako zaradi investicij doma
kot zaradi izvoza v tujino. Že z letom 1926 pa se je ta industrija začela
obračati k domačemu trgu ter opuščati izvoz (Tattara in Toniolo, 1976,
67–68, 108, 123). Po drugi strani pa je velika kriza razgalila slabe toč-
ke ladjedelniške industrije, ki so bile podobne težavam železarske indu-
strije, s katero je bila pogosto vertikalno integrirana. Njene prevelike
proizvodne kapacitete, tehnična zastarelost in organizacijska neureje-
nost so vplivale na to, da je bila stopnja proizvodnje od začetka tridese-
tih let na zelo nizki ravni. Ker so imela ladjedelniška podjetja finančno
oporo v velikih italijanskih »mešanih bankah«, so skorajda vsa kon-
53 »Fin dal 1933 l’IRI pone in essere studi sistematici sull’organizzazione del settore siderurgico del
quale è venuto a controllare circa il 50 % della produzione da rottame e la totalità di quella ottenu-
ta partendo direttamente dal minerale.« (Tattara, in Toniolo, 1976, 136)
45
