Page 46 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 46
industrializacija in prostor
čala v rokah IRI-ja. Toda kljub poskusom reorganizacije s strani IRI-ja
je bila proizvodnja še leta 1938 za več kot polovico manjša od tiste leta
1926 (Toniolo, 1980, 172, 327). Za razliko od ladjedelniške industrije
pa je strojna industrija, kot je proizvodnja delovnih strojev in elektro-
mehanska industrija, je v tridesetih letih doživljala dobro rast. Čeprav
so v njej prevladovali majhni specializirani obrati, je kot celota imela
koristi od državne politike ekonomske samozadostnosti, saj je proizva-
jala blago z visoko dodano vrednostjo (Toniolo, 1980, 327–28).
e) kemična industrija se je v dvajsetih letih razvijala počasneje, tudi zara-
di reorganiziranja proizvodnje po ogromni rasti v času vojne. Na doma-
čem trgu je v proizvodnji superfosfatov dominiralo podjetje Montecati-
ni. Toda generalno gledano je Italija vseskozi ostala uvoznica kemičnih
izdelkov (posebej gnojil in barvil), največ iz Nemčije, ki je bila tudi v
tem času glavni evropski proizvajalec (Toniolo, 1980, 69, 70; Zamagni,
1993, 293). Toda ta industrija je hitro izšla iz krize in je kmalu posta-
la ena od glavnih »zaščitenih« industrij v državni politiki ekonomske
avtarkije. Kljub svoji navezanosti na uvoz surovin iz tujine še v začetku
tridesetih let se je pozneje zelo uspešno prilagodila izpadu uvoza. Tudi
zahvaljujoč državni politiki uvoza surovin preko licenc in kliringa ter
neposrednim državnim investicijam je vse do druge svetovne vojne iz-
kazovala visoke stopnje rasti. Podoben razvoj je imela tudi petrokemič-
na industrija, kjer je domače povpraševanje (tudi v okviru priprav na
vojno) stimuliralo razvoj novih rafinerij (Toniolo, 1980, 174, 328–29;
Tattara in Toniolo, 1976, 142–43; Zamagni, 1993, 356, 358).
f) industrija proizvodnje in distribucije električne energije, usmerjena v iz-
koriščanje vodne energije54, je bila še ena tistih panog, ki so v dvajse-
tih letih doživljale sunkovit razvoj. Italijanska proizvodnja elektrike je
v obdobju 1920–1929 zrasla s 4 GWh na 9,6 GWh, a je bila še vedno
bila manjša kot v Franciji, Nemčiji ali Združenem kraljestvu (Buyst in
Franaszek, 2010, 225). Ta panoga je bila še posebej zanimiva za investi-
cije italijanskih »mešanih« oz. »univerzalnih« bank, a tudi drugih
finančnih skupin, ki so se v času liberalne gospodarske politike moč-
no razmahnile. Državni režim koncesij je namreč investitorjem ponu-
jal urejen položaj na domačem trgu, brez konkurenčnih bojev, javna na-
ročila pa konstantno naraščanje povpraševanja (Toniolo, 1980, 71–72;
Zamagni, 1993, 364). Razvoj panoge in posledična elektrifikacija dr-
54 »Fu, infatti, l’idroelettricità – il famoso ‘carbone bianco’ – a dominare la scena delle grandi centrali
costruite fino alla II guerra mondiale...« (Zamagni, 1993, 126)
46
čala v rokah IRI-ja. Toda kljub poskusom reorganizacije s strani IRI-ja
je bila proizvodnja še leta 1938 za več kot polovico manjša od tiste leta
1926 (Toniolo, 1980, 172, 327). Za razliko od ladjedelniške industrije
pa je strojna industrija, kot je proizvodnja delovnih strojev in elektro-
mehanska industrija, je v tridesetih letih doživljala dobro rast. Čeprav
so v njej prevladovali majhni specializirani obrati, je kot celota imela
koristi od državne politike ekonomske samozadostnosti, saj je proizva-
jala blago z visoko dodano vrednostjo (Toniolo, 1980, 327–28).
e) kemična industrija se je v dvajsetih letih razvijala počasneje, tudi zara-
di reorganiziranja proizvodnje po ogromni rasti v času vojne. Na doma-
čem trgu je v proizvodnji superfosfatov dominiralo podjetje Montecati-
ni. Toda generalno gledano je Italija vseskozi ostala uvoznica kemičnih
izdelkov (posebej gnojil in barvil), največ iz Nemčije, ki je bila tudi v
tem času glavni evropski proizvajalec (Toniolo, 1980, 69, 70; Zamagni,
1993, 293). Toda ta industrija je hitro izšla iz krize in je kmalu posta-
la ena od glavnih »zaščitenih« industrij v državni politiki ekonomske
avtarkije. Kljub svoji navezanosti na uvoz surovin iz tujine še v začetku
tridesetih let se je pozneje zelo uspešno prilagodila izpadu uvoza. Tudi
zahvaljujoč državni politiki uvoza surovin preko licenc in kliringa ter
neposrednim državnim investicijam je vse do druge svetovne vojne iz-
kazovala visoke stopnje rasti. Podoben razvoj je imela tudi petrokemič-
na industrija, kjer je domače povpraševanje (tudi v okviru priprav na
vojno) stimuliralo razvoj novih rafinerij (Toniolo, 1980, 174, 328–29;
Tattara in Toniolo, 1976, 142–43; Zamagni, 1993, 356, 358).
f) industrija proizvodnje in distribucije električne energije, usmerjena v iz-
koriščanje vodne energije54, je bila še ena tistih panog, ki so v dvajse-
tih letih doživljale sunkovit razvoj. Italijanska proizvodnja elektrike je
v obdobju 1920–1929 zrasla s 4 GWh na 9,6 GWh, a je bila še vedno
bila manjša kot v Franciji, Nemčiji ali Združenem kraljestvu (Buyst in
Franaszek, 2010, 225). Ta panoga je bila še posebej zanimiva za investi-
cije italijanskih »mešanih« oz. »univerzalnih« bank, a tudi drugih
finančnih skupin, ki so se v času liberalne gospodarske politike moč-
no razmahnile. Državni režim koncesij je namreč investitorjem ponu-
jal urejen položaj na domačem trgu, brez konkurenčnih bojev, javna na-
ročila pa konstantno naraščanje povpraševanja (Toniolo, 1980, 71–72;
Zamagni, 1993, 364). Razvoj panoge in posledična elektrifikacija dr-
54 »Fu, infatti, l’idroelettricità – il famoso ‘carbone bianco’ – a dominare la scena delle grandi centrali
costruite fino alla II guerra mondiale...« (Zamagni, 1993, 126)
46
