Page 14 - Gomezelj Omerzel, Doris. 2015. Inovativnost kot ključni dejavnik uspešnosti podjetja. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 14
inovativ nost kot ključni dejav nik uspešnosti podjetja
ročno škodili turizmu, ki kot celota ostaja rastoča panoga. Po oceni Svetovnega potovalno-
-turističnega sveta/World Travel and Tourism Council (WTTC, 2013) prispevek turizma
k bruto domačemu proizvodu narašča in ustvarja vedno več delovnih mest. Še več, leta 2012
je turistična panoga delovala bolje in rasla hitreje od drugih pomembnih gospodarskih pa-
nog, kot so predelovalna industrija, finančne storitve in trgovina na drobno. Leta 2012 je
število svetovnih turističnih prihodov v svetu prvič preseglo milijardo. Število destinacij še
vedno narašča, ustvarjajo se nova podjetja in nova delovna mesta. Tudi za prihodnost so na-
povedi Svetovne turistične organizacije zelo optimistične (UNWTO, 2013).
Raziskave na področju inovacij
Schumpeter (1934) je opredelil inovacije, tako da jih je razdelil na sledeče vrste: (1) ra-
zvoj in uvajanje novega blaga oziroma vpeljava novih dobrin (inovacija izdelkov), (2) uva-
janje novih načinov proizvodnje (ti ne temeljijo na znanstvenih odkritjih, gre za procesne
inovacije), (3) odpiranje novih trgov (trženjska inovacija), (4) novi viri v proizvodnji – to po-
meni novi viri surovin ali novi polizdelki (inovacija vnosa) in (5) ustvarjanje novih organi-
zacijskih oblik ali dejavnosti (organizacijska inovacija). Evropska komisija (1995) je defini-
rala inovacije kot (1) nove (ali prenovljene) izdelke/storitve, (2) nove trge. (3) nove metode
proizvodnje (vključno z novimi metodami dobave in porazdelitve) in (4) kot spremembe v
upravljanju (vključno z organizacijskimi spremembami in spremembami delovnih pogo-
jev). V tretji izdaji Priročnika OECD iz Osla (2005, str. 46) je inovacija definirana kot “iz-
vajanje novih ali znatno izboljšanih izdelkov (blaga in storitev) ali postopkov, novih na-
činov prodaje v poslovnih običajih, organizacije delovnih mest ali zunanjih odnosov”. V
priročniku so predstavljene štiri vrste inovacij: (1) inovacija izdelkov (nov izdelek/storitev
ali izdelek, ki je pomembno izboljšan glede na svoje značilnosti ali nameravano uporabo),
(2) procesna inovacija (nova ali znatno izboljšana metoda proizvodnje ali dostave, vključ-
no s tehničnimi spremembami, spremembami opreme in programske opreme), (3) trženj-
ska inovacija (nove metode in spremembe v zasnovi, pakiranju, delovni praksi, promociji ali
ceni, npr. spremembe katerekoli dimenzije v mešanici različnih oblik trženja in (4) organi-
zacijska inovacija (nove poslovne prakse ali metode na delovnih mestih ali v zunanjih od-
nosih). Gopalakrishnan in Damanpour (1997) sta v svoji študiji ugotovila, da raziskovalci z
različnih področij različno razumejo inovacije. Razvrstila sta jih na gospodarstvenike, teh-
nologe in sociologe ter tako pojasnila razlike v njihovi konceptualizaciji inovacije.
Tang (1998) je v svoji razpravi o dejavnikih, ki vplivajo na inovativnost v organizaci-
ji, prepoznal šest sestavin inovacije, in sicer informacije in komunikacija, znanje in veščine,
vedenje in povezovanje, spodbujanje in izvajanje projektov, vodenje in podpora ter zunanje
okolje. Poudaril je, da so inovacije zapleten koncept. O pomembnosti vloge uporabnikov
inovacij so poglobljeno razpravljali Bogers, Afuah in Bastian (2010). Obširno študijo pre-
gleda literature so opravili Cagnazzo, Taticchi in Botarelli (2008), ki poudarjajo, da se pod-
jetja ne samo odzivajo na spremembe v okolju in gospodarstvu, ampak jih tudi povzročajo.
Identificirali so pet generacij inovacij, in sicer (1) tehnologija potiska modele, (2) trg vleče
modele, (3) združevanje modelov (mešanica med konceptom potiska in potega), (4) integri-
rani modeli in (5) funkcionalna integracija inovacijskih modelov. Poleg ločevanja na inkre-
mentalne in radikalne inovacije so predlagali so dodatne modularne, arhitekturne in pre-
bojne inovacije. V svojem nedavnem pregledu literature so Anderson, Potocnik in Zhou
12
ročno škodili turizmu, ki kot celota ostaja rastoča panoga. Po oceni Svetovnega potovalno-
-turističnega sveta/World Travel and Tourism Council (WTTC, 2013) prispevek turizma
k bruto domačemu proizvodu narašča in ustvarja vedno več delovnih mest. Še več, leta 2012
je turistična panoga delovala bolje in rasla hitreje od drugih pomembnih gospodarskih pa-
nog, kot so predelovalna industrija, finančne storitve in trgovina na drobno. Leta 2012 je
število svetovnih turističnih prihodov v svetu prvič preseglo milijardo. Število destinacij še
vedno narašča, ustvarjajo se nova podjetja in nova delovna mesta. Tudi za prihodnost so na-
povedi Svetovne turistične organizacije zelo optimistične (UNWTO, 2013).
Raziskave na področju inovacij
Schumpeter (1934) je opredelil inovacije, tako da jih je razdelil na sledeče vrste: (1) ra-
zvoj in uvajanje novega blaga oziroma vpeljava novih dobrin (inovacija izdelkov), (2) uva-
janje novih načinov proizvodnje (ti ne temeljijo na znanstvenih odkritjih, gre za procesne
inovacije), (3) odpiranje novih trgov (trženjska inovacija), (4) novi viri v proizvodnji – to po-
meni novi viri surovin ali novi polizdelki (inovacija vnosa) in (5) ustvarjanje novih organi-
zacijskih oblik ali dejavnosti (organizacijska inovacija). Evropska komisija (1995) je defini-
rala inovacije kot (1) nove (ali prenovljene) izdelke/storitve, (2) nove trge. (3) nove metode
proizvodnje (vključno z novimi metodami dobave in porazdelitve) in (4) kot spremembe v
upravljanju (vključno z organizacijskimi spremembami in spremembami delovnih pogo-
jev). V tretji izdaji Priročnika OECD iz Osla (2005, str. 46) je inovacija definirana kot “iz-
vajanje novih ali znatno izboljšanih izdelkov (blaga in storitev) ali postopkov, novih na-
činov prodaje v poslovnih običajih, organizacije delovnih mest ali zunanjih odnosov”. V
priročniku so predstavljene štiri vrste inovacij: (1) inovacija izdelkov (nov izdelek/storitev
ali izdelek, ki je pomembno izboljšan glede na svoje značilnosti ali nameravano uporabo),
(2) procesna inovacija (nova ali znatno izboljšana metoda proizvodnje ali dostave, vključ-
no s tehničnimi spremembami, spremembami opreme in programske opreme), (3) trženj-
ska inovacija (nove metode in spremembe v zasnovi, pakiranju, delovni praksi, promociji ali
ceni, npr. spremembe katerekoli dimenzije v mešanici različnih oblik trženja in (4) organi-
zacijska inovacija (nove poslovne prakse ali metode na delovnih mestih ali v zunanjih od-
nosih). Gopalakrishnan in Damanpour (1997) sta v svoji študiji ugotovila, da raziskovalci z
različnih področij različno razumejo inovacije. Razvrstila sta jih na gospodarstvenike, teh-
nologe in sociologe ter tako pojasnila razlike v njihovi konceptualizaciji inovacije.
Tang (1998) je v svoji razpravi o dejavnikih, ki vplivajo na inovativnost v organizaci-
ji, prepoznal šest sestavin inovacije, in sicer informacije in komunikacija, znanje in veščine,
vedenje in povezovanje, spodbujanje in izvajanje projektov, vodenje in podpora ter zunanje
okolje. Poudaril je, da so inovacije zapleten koncept. O pomembnosti vloge uporabnikov
inovacij so poglobljeno razpravljali Bogers, Afuah in Bastian (2010). Obširno študijo pre-
gleda literature so opravili Cagnazzo, Taticchi in Botarelli (2008), ki poudarjajo, da se pod-
jetja ne samo odzivajo na spremembe v okolju in gospodarstvu, ampak jih tudi povzročajo.
Identificirali so pet generacij inovacij, in sicer (1) tehnologija potiska modele, (2) trg vleče
modele, (3) združevanje modelov (mešanica med konceptom potiska in potega), (4) integri-
rani modeli in (5) funkcionalna integracija inovacijskih modelov. Poleg ločevanja na inkre-
mentalne in radikalne inovacije so predlagali so dodatne modularne, arhitekturne in pre-
bojne inovacije. V svojem nedavnem pregledu literature so Anderson, Potocnik in Zhou
12
