Page 15 - Gomezelj Omerzel, Doris. 2015. Inovativnost kot ključni dejavnik uspešnosti podjetja. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 15
uvod
(2014) opozorili, da je na področju raziskovanja inovacij še vedno veliko pomanjkljivosti.
Raziskovalci uporabljajo neenake pristope, teoretično znanje je razdvojeno in primanjkuje
celostnih in večstopenjskih študij.
Poleg samih inovacij so pomembni tudi dejavniki, ki vplivajo na sposobnost upravlja-
nja z njimi. Smith et al. (2008) so prepoznali devet ključnih dejavnikov, ki vplivajo na orga-
nizacijsko sposobnost upravljanj z inovacijami (slog upravljanja, vodenje, viri, organizacijska
struktura, korporativna strategija, tehnologija, upravljanje znanja, zaposleni in inovacijski
procesi). Prajogo in Sohal (2001) trdita, da obstaja povezava med celostnim obvladovanja
kakovosti (Total Quality Management – TQM) in uspešnostjo inovacij. Med pozitivne
učinke izvajanja TQM uvrščata plodno inovacijsko okolje, nenehno prilagajanje spremem-
bam na trgu, hitra inovacija izdelkov, povečana inovacijska aktivnost. Obstajajo pa tudi ne-
gativni učinki, kot so večje število inkrementalnih inovacij kot radikalnih, preveliko osre-
dotočanje na stranke in posledično ignoriranje negotovosti v prihodnosti, verjetnost biti le
posnemovalec ali sledilec in ne inovator ali vodja, osredotočanje samo na izboljšave obstoje-
čih sistemov, omejevanje zmogljivosti in priložnosti, kadar je treba biti stroškovno učinko-
vit. Peres, Muller in Mahajan (2010) poudarjajo pomen difuzije inovacije (proces prodora
novega izdelka in storitve na trg) in ta proces predstavijo kot model za razvoj trgov.
Posebej velja omeniti tudi inovacije, ki se nanašajo na okoljsko trajnost. De Medeiros,
Ribeiro in Cortimiglia (2014) so kot ključne dejavnike uspeha za okoljsko trajnost inovacij
izdelkov opredelili trg, poznavanje zakonov in predpisov, med funkcionalno sodelovanje, v
inovacije usmerjeno učenje in investiranje v raziskovanje in razvoj.
Storitve se pomembno razlikujejo od proizvodnih dejavnosti. Sirilli in Evangelista
(1998) sta izpostavila nekaj pomembnih značilnosti storitev, kot so tesni medsebojni odnosi
med proizvodnjo in porabo storitev, neotipljivost storitev, pomen človeških virov in organi-
zacijskih značilnosti. Tudi Miles (2005) je izpostavil neotipljivost, neločljivost, interaktiv-
nost in spremenljivost storitev, kakor tudi šibke možnosti varstva intelektualne lastnine v
storitvenih podjetjih. Hipp in Grupp (2005) sta podrobno analizirala razlike med postopki
v storitveni in proizvodni inovativnosti. Proučevala sta človeški dejavnik, organizacijo ino-
vativnega procesa, rezultate inovacij, neotipljivost in povezovanje s kupci.
Inovativnost v turizmu
Kot je sam pojav turizma več razsežen, tako ima tudi pomen inovativnosti za turizem
več razsežnosti. Le inovativni turistični produkti lahko prinašajo dodano vrednost. S pove-
čevanjem zmožnosti na področju inovacij ponudnik v turizmu postaja vse bolj ekskluziven.
Današnji turist, tako imenovani “novi turist”, je izkušenejši in bolj izobražen o nara-
vi in ekoloških vprašanjih, fleksibilnejši in neodvisen (Poon 1993), ter ga v veliki meri zani-
ma zeleni turizem (Ioannides in Debbage 1997). Dozorela turistična podjetja in destinacije
morajo biti inovativna in morajo ponujati nove ali prenovljene izdelke/storitve, da bi osta-
la konkurenčna (Sheidegger 2006). Da bi bila uspešna, se morajo turistična podjetja ves čas
prilagajati spremembam na strani povpraševanja (Weiermair, 2006). Raziskovanje inovacij
v turistični panogi se je hitro razširilo, obstoječa literatura pa je identificirala različna po-
dročja inovacij v turizmu (Hjalager 2002). Stamboulis in Skayannis (2003) ter Volo (2005)
so se osredotočili na inovativnost na ravni destinacije, Weiermair, Peters in Frehse (2005)
ter Orfila-Sintes, Crespi-Cladera in Martinez-Ros (2005) na hotelske dejavnosti, medtem
13
(2014) opozorili, da je na področju raziskovanja inovacij še vedno veliko pomanjkljivosti.
Raziskovalci uporabljajo neenake pristope, teoretično znanje je razdvojeno in primanjkuje
celostnih in večstopenjskih študij.
Poleg samih inovacij so pomembni tudi dejavniki, ki vplivajo na sposobnost upravlja-
nja z njimi. Smith et al. (2008) so prepoznali devet ključnih dejavnikov, ki vplivajo na orga-
nizacijsko sposobnost upravljanj z inovacijami (slog upravljanja, vodenje, viri, organizacijska
struktura, korporativna strategija, tehnologija, upravljanje znanja, zaposleni in inovacijski
procesi). Prajogo in Sohal (2001) trdita, da obstaja povezava med celostnim obvladovanja
kakovosti (Total Quality Management – TQM) in uspešnostjo inovacij. Med pozitivne
učinke izvajanja TQM uvrščata plodno inovacijsko okolje, nenehno prilagajanje spremem-
bam na trgu, hitra inovacija izdelkov, povečana inovacijska aktivnost. Obstajajo pa tudi ne-
gativni učinki, kot so večje število inkrementalnih inovacij kot radikalnih, preveliko osre-
dotočanje na stranke in posledično ignoriranje negotovosti v prihodnosti, verjetnost biti le
posnemovalec ali sledilec in ne inovator ali vodja, osredotočanje samo na izboljšave obstoje-
čih sistemov, omejevanje zmogljivosti in priložnosti, kadar je treba biti stroškovno učinko-
vit. Peres, Muller in Mahajan (2010) poudarjajo pomen difuzije inovacije (proces prodora
novega izdelka in storitve na trg) in ta proces predstavijo kot model za razvoj trgov.
Posebej velja omeniti tudi inovacije, ki se nanašajo na okoljsko trajnost. De Medeiros,
Ribeiro in Cortimiglia (2014) so kot ključne dejavnike uspeha za okoljsko trajnost inovacij
izdelkov opredelili trg, poznavanje zakonov in predpisov, med funkcionalno sodelovanje, v
inovacije usmerjeno učenje in investiranje v raziskovanje in razvoj.
Storitve se pomembno razlikujejo od proizvodnih dejavnosti. Sirilli in Evangelista
(1998) sta izpostavila nekaj pomembnih značilnosti storitev, kot so tesni medsebojni odnosi
med proizvodnjo in porabo storitev, neotipljivost storitev, pomen človeških virov in organi-
zacijskih značilnosti. Tudi Miles (2005) je izpostavil neotipljivost, neločljivost, interaktiv-
nost in spremenljivost storitev, kakor tudi šibke možnosti varstva intelektualne lastnine v
storitvenih podjetjih. Hipp in Grupp (2005) sta podrobno analizirala razlike med postopki
v storitveni in proizvodni inovativnosti. Proučevala sta človeški dejavnik, organizacijo ino-
vativnega procesa, rezultate inovacij, neotipljivost in povezovanje s kupci.
Inovativnost v turizmu
Kot je sam pojav turizma več razsežen, tako ima tudi pomen inovativnosti za turizem
več razsežnosti. Le inovativni turistični produkti lahko prinašajo dodano vrednost. S pove-
čevanjem zmožnosti na področju inovacij ponudnik v turizmu postaja vse bolj ekskluziven.
Današnji turist, tako imenovani “novi turist”, je izkušenejši in bolj izobražen o nara-
vi in ekoloških vprašanjih, fleksibilnejši in neodvisen (Poon 1993), ter ga v veliki meri zani-
ma zeleni turizem (Ioannides in Debbage 1997). Dozorela turistična podjetja in destinacije
morajo biti inovativna in morajo ponujati nove ali prenovljene izdelke/storitve, da bi osta-
la konkurenčna (Sheidegger 2006). Da bi bila uspešna, se morajo turistična podjetja ves čas
prilagajati spremembam na strani povpraševanja (Weiermair, 2006). Raziskovanje inovacij
v turistični panogi se je hitro razširilo, obstoječa literatura pa je identificirala različna po-
dročja inovacij v turizmu (Hjalager 2002). Stamboulis in Skayannis (2003) ter Volo (2005)
so se osredotočili na inovativnost na ravni destinacije, Weiermair, Peters in Frehse (2005)
ter Orfila-Sintes, Crespi-Cladera in Martinez-Ros (2005) na hotelske dejavnosti, medtem
13
