Page 101 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 101
koprski in beneški odziv, preiskava in proces
namenili pozornosti. Med njimi so bili tako »svobodni«, prostovoljni galjoti
kakor tudi »prisilni«, kaznjenci. Na zaslišanjih so svojo odločitev in kljubo-
vanje na barvit način utemeljevali z željo po nemotenem povratku domov ob
zaključku svoje kazni oziroma ob izplačilu svojih dolgov do gospodarja, ne da
bi tvegali dodatne in hude kazni s strani Beneške republike, kateri so izražali
vso zvestobo in popolno predanost.
Svobodni galjot Rinaldo, poimenovan Moreto, je, preden je skočil v
morje, dejal: »Skočil bom v vodo, naj Bog nikoli ne izve, da je res, da sem
izdal svoje gospode in svojega gospodarja« (voglio butarme in aqua, et non sa-
pia mai Dio, che sia vero, che tradisca i miei signori etil mio paron). Drug svo-
bodni galjot, Bastian di Motti iz Bergama, naj bi Ivanu iz Bosne navkljub
grožnji z ubojem in njegovem prigovarjanju: »Kaj hočeš ti tu počet v okovih,
ko si dolžan toliko denarja«, odvrnil: »Že 24 let tu služim svojemu vladarju
in nočem se mu zameriti, niti svojemu gospodarju.« Na zaslišanju je svoje rav-
nanje pojasnil z besedami: »Ostal sem, ker sem suženj svojega gospodarja, ki
me plača in preživlja /...//,/ in nisem želel končati na vislicah, čeprav sem mu
dolžan 700 lir« (le 24 anni che servo qua el mio principe, non ghe voio far tor-
to, ne al mio paron /.../ son restado perchè son schiavo del mio paron, che lui me
paga, et me governa /.../ et mi non ho volesto andarme a far impicar, se ben son
debito 700 lire al mio paron). Prisilni galjot Rugier de Domenego iz kraja Por-
cia v Furlaniji je menil, da so »vsi tako ravnali, da bi ohranili dobro zvestobo
do svojega vladarja, jaz pa ne zaradi drugega kot denarja, ker sem dolžnik, saj
služim že 21 let in želim preživljati svoje otroke« (tutti havemo fatto per ser-
var buona fede al nostro principe, et mi non son per altro, che per danari, che son
debitore, poiche è 21 anno che servo, et voglio poder governar i miei fioli). Prisil-
ni galjot Manoli iz Senja je na zaslišanju trdil, da »bi si raje dal odrezati glavo,
kot da bi odšel, ker čakam na svojo svobodo od sv. Marka, če Bog hoče« (mi
più tosto me haveria lassado tagliar la testa che andar via, perche aspeto la mia
libertà da S. Marco se Dio vuorà). Ko mu je uporni vodja Stipan, s katerim sta
veslala na isti klopi, rekel: »Hočem, da tudi ti prideš proč«, mu je prisilni gal-
jot Piero de Boneto iz Benetk odvrnil: »Ne, dragi Stipan, ker imam ženo in
otroke, nočem biti upornik sv. Marka.« Na zaslišanju je svojo odločitev do-
datno obrazložil z besedami: »Nočem se upreti svojemu vladarju, tudi če bi
zaradi tega izgubil glavo, saj sem rojen v Benetkah, imam ženo, otroke in de-
lavnico klobas, tako da upam v Boga, da se bom vrnil domov k svojim opra-
vilom, čeprav mi manjka 21 mesecev« (voglio che anca ti vegni via, et mi ghe
dissi, no caro Stipani, che ho mogier, et fioli, non voglio esser rebello de S. Mar-
co /.../ perche per primo, non voglio rebellar il mio principe, quand‘anco ghe an-
101
namenili pozornosti. Med njimi so bili tako »svobodni«, prostovoljni galjoti
kakor tudi »prisilni«, kaznjenci. Na zaslišanjih so svojo odločitev in kljubo-
vanje na barvit način utemeljevali z željo po nemotenem povratku domov ob
zaključku svoje kazni oziroma ob izplačilu svojih dolgov do gospodarja, ne da
bi tvegali dodatne in hude kazni s strani Beneške republike, kateri so izražali
vso zvestobo in popolno predanost.
Svobodni galjot Rinaldo, poimenovan Moreto, je, preden je skočil v
morje, dejal: »Skočil bom v vodo, naj Bog nikoli ne izve, da je res, da sem
izdal svoje gospode in svojega gospodarja« (voglio butarme in aqua, et non sa-
pia mai Dio, che sia vero, che tradisca i miei signori etil mio paron). Drug svo-
bodni galjot, Bastian di Motti iz Bergama, naj bi Ivanu iz Bosne navkljub
grožnji z ubojem in njegovem prigovarjanju: »Kaj hočeš ti tu počet v okovih,
ko si dolžan toliko denarja«, odvrnil: »Že 24 let tu služim svojemu vladarju
in nočem se mu zameriti, niti svojemu gospodarju.« Na zaslišanju je svoje rav-
nanje pojasnil z besedami: »Ostal sem, ker sem suženj svojega gospodarja, ki
me plača in preživlja /...//,/ in nisem želel končati na vislicah, čeprav sem mu
dolžan 700 lir« (le 24 anni che servo qua el mio principe, non ghe voio far tor-
to, ne al mio paron /.../ son restado perchè son schiavo del mio paron, che lui me
paga, et me governa /.../ et mi non ho volesto andarme a far impicar, se ben son
debito 700 lire al mio paron). Prisilni galjot Rugier de Domenego iz kraja Por-
cia v Furlaniji je menil, da so »vsi tako ravnali, da bi ohranili dobro zvestobo
do svojega vladarja, jaz pa ne zaradi drugega kot denarja, ker sem dolžnik, saj
služim že 21 let in želim preživljati svoje otroke« (tutti havemo fatto per ser-
var buona fede al nostro principe, et mi non son per altro, che per danari, che son
debitore, poiche è 21 anno che servo, et voglio poder governar i miei fioli). Prisil-
ni galjot Manoli iz Senja je na zaslišanju trdil, da »bi si raje dal odrezati glavo,
kot da bi odšel, ker čakam na svojo svobodo od sv. Marka, če Bog hoče« (mi
più tosto me haveria lassado tagliar la testa che andar via, perche aspeto la mia
libertà da S. Marco se Dio vuorà). Ko mu je uporni vodja Stipan, s katerim sta
veslala na isti klopi, rekel: »Hočem, da tudi ti prideš proč«, mu je prisilni gal-
jot Piero de Boneto iz Benetk odvrnil: »Ne, dragi Stipan, ker imam ženo in
otroke, nočem biti upornik sv. Marka.« Na zaslišanju je svojo odločitev do-
datno obrazložil z besedami: »Nočem se upreti svojemu vladarju, tudi če bi
zaradi tega izgubil glavo, saj sem rojen v Benetkah, imam ženo, otroke in de-
lavnico klobas, tako da upam v Boga, da se bom vrnil domov k svojim opra-
vilom, čeprav mi manjka 21 mesecev« (voglio che anca ti vegni via, et mi ghe
dissi, no caro Stipani, che ho mogier, et fioli, non voglio esser rebello de S. Mar-
co /.../ perche per primo, non voglio rebellar il mio principe, quand‘anco ghe an-
101
