Page 13 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 13
Uvod
Znanje in z njim povezan intelektualni kapital1 predstavlja edega izmed
najpomembnejših virov konkurenčne prednosti sodobnih podjetij in go-
nilno silo poslovnega uspeha (Theriou, Maditinos in Theriou 2011). Na tej
osnovi nastaja nova paradigma t. i. managementa znanja, s katero poskuša-
mo opredeliti bistvo znanja in učenja na različnih ravneh organizacije ter
njen pomen za uspešnost podjetja.
Od prve evropske konference, namenjene merjenju, managementu in
izkoriščanju znanja v podjetjih, izvedeni marca 1996 v organizaciji podjetja
Business Intelligence skupaj s Strategic Planning Society (Lloyd 1996, 576)
se vedno več podjetij zaveda, da je znanje tista ključna dimenzija poslova-
nja, ki lahko pomeni dragoceno primerjalno prednost za podjetje (Pučko
1998). Dolgoročno uspešen posel je posel, ki temelji na znanju. V uspešnih
podjetjih je danes znanje cenjeno in sistematično usmerjeno v podporo po-
slovnih procesov. V tujini so za takšen nov odnos managementa do pome-
na znanja razvili pojem »knowledge management« ali management znanja
(Webb 1998, 5).2 O tem piše tudi P. Drucker (1995), ki pravi, da je zna-
nje »edini pomemben ekonomski vir«, zato je treba procese ustvarjanja
ali pridobivanja, prenašanja, uporabljanja in izkoriščanja znanja učinkovi-
to usmerjati in voditi. Management znanja pa predstavlja velik organizacij-
ski in tehnični izziv, saj zahteva razvoj ustrezne mreže človeških odnosov
1 Intelektualni kapital opredelimo kot izjemno dinamičen in kompleksen sistem vseh v preteklosti
pridobljenih intelektualnih pridobitev posameznika ali organizacije, katerih uporaba v sedanjosti
povečuje vrednost posameznika ali organizacije v prihodnosti oziroma neposredno izboljšuje nje-
govo strateško pozicijo v določenem prostoru in času (Mihalič 2006).
2 Zaradi neenotnega prevajanja besede management (upravljanje, ravnanje, ravnateljevanje itd.) smo
se odločili za uporabo termina management znanja.
Znanje in z njim povezan intelektualni kapital1 predstavlja edega izmed
najpomembnejših virov konkurenčne prednosti sodobnih podjetij in go-
nilno silo poslovnega uspeha (Theriou, Maditinos in Theriou 2011). Na tej
osnovi nastaja nova paradigma t. i. managementa znanja, s katero poskuša-
mo opredeliti bistvo znanja in učenja na različnih ravneh organizacije ter
njen pomen za uspešnost podjetja.
Od prve evropske konference, namenjene merjenju, managementu in
izkoriščanju znanja v podjetjih, izvedeni marca 1996 v organizaciji podjetja
Business Intelligence skupaj s Strategic Planning Society (Lloyd 1996, 576)
se vedno več podjetij zaveda, da je znanje tista ključna dimenzija poslova-
nja, ki lahko pomeni dragoceno primerjalno prednost za podjetje (Pučko
1998). Dolgoročno uspešen posel je posel, ki temelji na znanju. V uspešnih
podjetjih je danes znanje cenjeno in sistematično usmerjeno v podporo po-
slovnih procesov. V tujini so za takšen nov odnos managementa do pome-
na znanja razvili pojem »knowledge management« ali management znanja
(Webb 1998, 5).2 O tem piše tudi P. Drucker (1995), ki pravi, da je zna-
nje »edini pomemben ekonomski vir«, zato je treba procese ustvarjanja
ali pridobivanja, prenašanja, uporabljanja in izkoriščanja znanja učinkovi-
to usmerjati in voditi. Management znanja pa predstavlja velik organizacij-
ski in tehnični izziv, saj zahteva razvoj ustrezne mreže človeških odnosov
1 Intelektualni kapital opredelimo kot izjemno dinamičen in kompleksen sistem vseh v preteklosti
pridobljenih intelektualnih pridobitev posameznika ali organizacije, katerih uporaba v sedanjosti
povečuje vrednost posameznika ali organizacije v prihodnosti oziroma neposredno izboljšuje nje-
govo strateško pozicijo v določenem prostoru in času (Mihalič 2006).
2 Zaradi neenotnega prevajanja besede management (upravljanje, ravnanje, ravnateljevanje itd.) smo
se odločili za uporabo termina management znanja.
