Page 18 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 18
Dejavniki uspešnosti managementa znanja: Primer trgovine v državi v razvoju
umetnost kot znanost, poiskati ustrezen ukrep, ki nam bo omogočil ustre-
zno donosnost vodenja (return-on-leadership – ROL).
Management znanja omogoča podjetju pridobiti poglobljen vpogled in
razumevanje lastnih izkušenj in postopkov v povezavi z ustvarjanjem, shra-
njevanjem, uporabo in prenosom znanja. Pri tem se poraja ključno vpraša-
nje, kako ta proces uspešno voditi. Bistveno je, da določimo ključne dejav-
nike, ki vplivajo na uspešen management znanja, saj moramo v podjetju ne
samo ustvarjati novo znanje, temveč predvsem spodbuditi ljudi, da delijo
svoje znanje in izkušnje z drugimi (Yeh, Ali in Ho 2006).
Namen tega dela je predstaviti empirično raziskavo najpomembnejših
dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost managementa znanja. Raziskava je ge-
ografsko usmerjana na območje ene izmed bivših republik nekdanje sku-
pne države Jugoslavije. Medtem ko je svet užival prve sadove ob prehodu v
18 t. i. družbo znanja, so na območju bivše Jugoslavije potekali različni zgo-
dovinsko pomembni dogodki, katerih posledica je nastanek petih oziroma
sedmih novih držav, vsaka s svojo politično, ekonomsko in socialno uredi-
tvijo.
Kot prva samostojna država z območja bivše države Jugoslavije, zač-
ne Slovenija leta 1991 samostojno poslovati na globalnem trgu. Slovenska
podjetja so bila pri tem vse do pojava svetovne finančno-gospodarske krize
uspešna, kar dokazujejo različna poročila mednarodnih in nacionalnih in-
stitucij (npr. poročila Ministrstva za gospodarstvo RS). Sloveniji po stopnji
razvitosti gospodarstva sledi Hrvaška, ki še vedno odplačuje posledice voj-
ne, ki je trajala vse do leta 1995. Ekonomsko-socialna poročila (Gospodar-
ska zbornica HR 2010) kažejo, da se stanje v hrvaškem poslovnem okolju v
zadnjih letih izboljšuje. Velik problem pa imajo druge države, ki so nastale
v tem postopku, kot na primer Bosna in Hercegovina (BiH).
BiH je tretja država po velikosti na prostoru bivše skupne države Jugo-
slavije. Leta 1986 je imela največji ekonomski vzvod v Jugoslaviji po razvoju
infrastrukture, ekonomski stabilnosti, razvoju industrije in drugih dejav-
nosti (Bašić 2005). Največji razcvet je doživela z razvojem poslovnega kon-
cerna Agrokomerc. Podjetje se je razširilo v skoraj vse dejavnosti in republi-
ke bivše Jugoslavije.
Leta 1991, ko pride do osamosvojitve Slovenije in Hrvaške, se začne po-
litična situacija v BiH zaostrovati. Aprila leta 1992, ko pride do vojaškega
delovanja, ki traja skoraj do konca leta 1995, BiH doživi popoln zastoj; ve-
liko hujši, kot ga je doživela Hrvaška. V tem obdobju večina podjetij v celo-
ti propade oziroma so uničena zaradi vojnega delovanja. V tem času ni bilo
vlaganj v vzdrževanje niti novih investicij. Med tem časom je bilo tudi ve-
liko mrtvih tako med delavci (Gospodarska zbornica BiH 1998) kot tudi
umetnost kot znanost, poiskati ustrezen ukrep, ki nam bo omogočil ustre-
zno donosnost vodenja (return-on-leadership – ROL).
Management znanja omogoča podjetju pridobiti poglobljen vpogled in
razumevanje lastnih izkušenj in postopkov v povezavi z ustvarjanjem, shra-
njevanjem, uporabo in prenosom znanja. Pri tem se poraja ključno vpraša-
nje, kako ta proces uspešno voditi. Bistveno je, da določimo ključne dejav-
nike, ki vplivajo na uspešen management znanja, saj moramo v podjetju ne
samo ustvarjati novo znanje, temveč predvsem spodbuditi ljudi, da delijo
svoje znanje in izkušnje z drugimi (Yeh, Ali in Ho 2006).
Namen tega dela je predstaviti empirično raziskavo najpomembnejših
dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost managementa znanja. Raziskava je ge-
ografsko usmerjana na območje ene izmed bivših republik nekdanje sku-
pne države Jugoslavije. Medtem ko je svet užival prve sadove ob prehodu v
18 t. i. družbo znanja, so na območju bivše Jugoslavije potekali različni zgo-
dovinsko pomembni dogodki, katerih posledica je nastanek petih oziroma
sedmih novih držav, vsaka s svojo politično, ekonomsko in socialno uredi-
tvijo.
Kot prva samostojna država z območja bivše države Jugoslavije, zač-
ne Slovenija leta 1991 samostojno poslovati na globalnem trgu. Slovenska
podjetja so bila pri tem vse do pojava svetovne finančno-gospodarske krize
uspešna, kar dokazujejo različna poročila mednarodnih in nacionalnih in-
stitucij (npr. poročila Ministrstva za gospodarstvo RS). Sloveniji po stopnji
razvitosti gospodarstva sledi Hrvaška, ki še vedno odplačuje posledice voj-
ne, ki je trajala vse do leta 1995. Ekonomsko-socialna poročila (Gospodar-
ska zbornica HR 2010) kažejo, da se stanje v hrvaškem poslovnem okolju v
zadnjih letih izboljšuje. Velik problem pa imajo druge države, ki so nastale
v tem postopku, kot na primer Bosna in Hercegovina (BiH).
BiH je tretja država po velikosti na prostoru bivše skupne države Jugo-
slavije. Leta 1986 je imela največji ekonomski vzvod v Jugoslaviji po razvoju
infrastrukture, ekonomski stabilnosti, razvoju industrije in drugih dejav-
nosti (Bašić 2005). Največji razcvet je doživela z razvojem poslovnega kon-
cerna Agrokomerc. Podjetje se je razširilo v skoraj vse dejavnosti in republi-
ke bivše Jugoslavije.
Leta 1991, ko pride do osamosvojitve Slovenije in Hrvaške, se začne po-
litična situacija v BiH zaostrovati. Aprila leta 1992, ko pride do vojaškega
delovanja, ki traja skoraj do konca leta 1995, BiH doživi popoln zastoj; ve-
liko hujši, kot ga je doživela Hrvaška. V tem obdobju večina podjetij v celo-
ti propade oziroma so uničena zaradi vojnega delovanja. V tem času ni bilo
vlaganj v vzdrževanje niti novih investicij. Med tem časom je bilo tudi ve-
liko mrtvih tako med delavci (Gospodarska zbornica BiH 1998) kot tudi
