Page 15 - Biloslavo, Roberto, in Kljajić-Dervić, Mirela, 2016. Dejavniki uspešnosti managementa znanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 15
Uvod 15
njem pomeni, da z njim ravnamo kot z redko dobrino in da obvladujemo
celoten proces, od virov znanja do rezultatov pri delu in v organizaciji. Z
drugimi besedami – management znanja pomeni ustvarjati ustrezne pogo-
je za spremembe v vedenju ljudi in organizacij. S tem v zvezi so pomembni
dejavniki, ki vplivajo na delo in učenje, kot na primer oblikovanje ustrezne
organizacijske kulture, timskega načina dela, neposrednega informiranja,
usmerjenosti k odličnosti pri delu (Možina 2006). Management znanja je
multidisciplinaren pristop ali zbirka poslovnih praks, usmerjena v izboljša-
nje kompetenc zaposlenih prek usposabljanja, izobraževanja, neformalne-
ga druženja in vzpostavljanja primernega delovnega okolja. Združuje po-
slovno strategijo, vrednote in delovne postopke ter postopke načrtovanja,
izvajanja, spremljanja in izboljševanja strategij, poslovnih procesov, organi-
zacijskih struktur in tehnologij, ki omogočajo učinkovito uporabo znanja
v organizaciji (Kovačič in Bosilj Vukšić 2005, 91).
Skyrme (2007) management znanja opredeljuje kot ekspliciten in sis-
tematičen management za organizacijo pomembnega znanja. Gre za dejav-
nost, ki zajema organizacijske procese, ki zahtevajo sinergijo med obdelavo
podatkov in informacij v informacijskem sistemu ter kreativno in inova-
tivno sposobnostjo ljudi. Ti procesi so namenjeni povečevanju kolektivne-
ga znanja in števila inovacij (Koulopoulos in Frappaolo 1999, 37). Podobno
opredelitev podaja tudi Artail (2006, 552), ki management znanja opisu-
je kot sistematičen in specifičen proces zajemanja, organiziranja in širjenja
znanja, zaradi česar zaposleni delujejo bolj učinkovito in produktivno. Sa-
lojärvi, Furu in Sveiby (2005, 104) pa uporabljajo opredelitev, ki manage-
ment znanja opredeljuje kot umetnost ustvarjanja vrednosti skozi izkori-
ščanje oziroma izrabo neotipljivih virov.
Edvinsson in Malone (1997, po Čater 2002, 67) opisujeta management
znanja kot krovni proces, ki zajema predvsem sistematično analizo, načrto-
vanje, zbiranje, ustvarjanje, shranjevanje in izrabo znanja ter preoblikova-
nje človeškega kapitala v strukturni kapital s ciljem povečanja konkurenč-
ne prednosti in doseganja poglavitnih organizacijskih ciljev.
Na podlagi številnih raziskav povezanih z managementom znanja, ki
so jih od leta 1995 pa vse do danes izvedli različni avtorji (Akhavan, Ja-
fari in Fathian 2006; Degler in Battle 2000; Nonaka in Takeuchi 1995;
Choureides, Longbottom in Murphy 2003; Artail 2006; Robinson et al.
2006; Du Plessis 2007; Yang 2007; Chong in Chong 2009; Zheng, Yang in
McLean 2010), lahko povzamemo, da na uspešnost managementa znanja
vpliva več dejavnikov, kot so: management človeških virov, organizacijska
kultura, organizacijska klima, stili vodenja, informacijska tehnologija, sis-
tem nagrajevanja, struktura organizacije in človeški kapital.
njem pomeni, da z njim ravnamo kot z redko dobrino in da obvladujemo
celoten proces, od virov znanja do rezultatov pri delu in v organizaciji. Z
drugimi besedami – management znanja pomeni ustvarjati ustrezne pogo-
je za spremembe v vedenju ljudi in organizacij. S tem v zvezi so pomembni
dejavniki, ki vplivajo na delo in učenje, kot na primer oblikovanje ustrezne
organizacijske kulture, timskega načina dela, neposrednega informiranja,
usmerjenosti k odličnosti pri delu (Možina 2006). Management znanja je
multidisciplinaren pristop ali zbirka poslovnih praks, usmerjena v izboljša-
nje kompetenc zaposlenih prek usposabljanja, izobraževanja, neformalne-
ga druženja in vzpostavljanja primernega delovnega okolja. Združuje po-
slovno strategijo, vrednote in delovne postopke ter postopke načrtovanja,
izvajanja, spremljanja in izboljševanja strategij, poslovnih procesov, organi-
zacijskih struktur in tehnologij, ki omogočajo učinkovito uporabo znanja
v organizaciji (Kovačič in Bosilj Vukšić 2005, 91).
Skyrme (2007) management znanja opredeljuje kot ekspliciten in sis-
tematičen management za organizacijo pomembnega znanja. Gre za dejav-
nost, ki zajema organizacijske procese, ki zahtevajo sinergijo med obdelavo
podatkov in informacij v informacijskem sistemu ter kreativno in inova-
tivno sposobnostjo ljudi. Ti procesi so namenjeni povečevanju kolektivne-
ga znanja in števila inovacij (Koulopoulos in Frappaolo 1999, 37). Podobno
opredelitev podaja tudi Artail (2006, 552), ki management znanja opisu-
je kot sistematičen in specifičen proces zajemanja, organiziranja in širjenja
znanja, zaradi česar zaposleni delujejo bolj učinkovito in produktivno. Sa-
lojärvi, Furu in Sveiby (2005, 104) pa uporabljajo opredelitev, ki manage-
ment znanja opredeljuje kot umetnost ustvarjanja vrednosti skozi izkori-
ščanje oziroma izrabo neotipljivih virov.
Edvinsson in Malone (1997, po Čater 2002, 67) opisujeta management
znanja kot krovni proces, ki zajema predvsem sistematično analizo, načrto-
vanje, zbiranje, ustvarjanje, shranjevanje in izrabo znanja ter preoblikova-
nje človeškega kapitala v strukturni kapital s ciljem povečanja konkurenč-
ne prednosti in doseganja poglavitnih organizacijskih ciljev.
Na podlagi številnih raziskav povezanih z managementom znanja, ki
so jih od leta 1995 pa vse do danes izvedli različni avtorji (Akhavan, Ja-
fari in Fathian 2006; Degler in Battle 2000; Nonaka in Takeuchi 1995;
Choureides, Longbottom in Murphy 2003; Artail 2006; Robinson et al.
2006; Du Plessis 2007; Yang 2007; Chong in Chong 2009; Zheng, Yang in
McLean 2010), lahko povzamemo, da na uspešnost managementa znanja
vpliva več dejavnikov, kot so: management človeških virov, organizacijska
kultura, organizacijska klima, stili vodenja, informacijska tehnologija, sis-
tem nagrajevanja, struktura organizacije in človeški kapital.
