Page 18 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 18
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
Visoko šolstvo pričenjamo dojemati kot izdelek ali storitev (izpostavljen
transakcijam in pogajanjem), ki ga je moč kupiti na izobraževalnem trgu.
Posledično pa se študentov ne zaznava več kot upravičencev javnega dob-
ra ali kot ključnih udeležencev izobraževalnega procesa, temveč kot potro-
šnike, odjemalce (Conway, Mackay in Yorke 1994; Pitman 2000; Morley
2003, Newson 2004). Bottery (1998) polemizira, da je trg samo sredstvo na
poti do cilja, ne pa opredeljen način, kako naj bi upravljali s storitvami. Kot
drugi, pomembnejši cilj pa navaja željo po čvrstem usmerjanju politike, cilj,
ki pobija argumente zagovornikov prostega trga. Če je, kot menijo nekate-
ri ideologi prostega trga (Friedman 1962, 1997; Tooley 1994), namen trga
ultimativno moralen skozi disperzijo moči ter ustvarjanje večje osebne svo-
bode, potem je ta drugi cilj v popolnem nasprotju s prvim in veliko moč-
nejši od obeh. Tudi Kellermann (2006, 24) trdi: »Bolonjski proces daje na-
18 mesto razvijanju znanosti in spoznanj o naravi in družbi v splošno dobro
prednost naravnanosti študijev in univerz na 'trg dela' in gospodarsko upo-
rabnost«. S tem pa ((ne)zavedno?) sledimo agendi nove desnice, ki zanika
razsvetljenske razsežnosti pomena izobrazbe za družbo in posameznika.
Če so bili cilji bolonjske deklaracije (1999) primerljivost diplom, spre-
jetje sistema z dvema študijskima stopnjama, vzpostavitev kreditnega sis-
tema, pospeševanje mobilnosti, evropsko sodelovanje pri zagotavljanju ka-
kovosti ter pospeševanje evropskih razsežnosti v visokem šolstvu, potem
je pomembno poskrbeti za učinkovitost izobraževanja, ki je bila po Lyo-
tardu (1984, 57–59) vključena v učinkovitost širšega družbenega sistema,
ker mora izobraževanje ustvarjati veščine, ki so nujne, da bi širši družbeni
sistem deloval učinkovito. Obstajata dve vrsti teh veščin: tiste, ki konkre-
tno prispevajo k sposobnosti države sodelovati na trgih svetovne konku-
rence, ter tiste, ki prispevajo k vzdrževanju notranje kohezije in legiti-
mnosti. Zato ni naloga izobraževanja ustvarjati elite, ki bodo sposobne
voditi družbo k emancipaciji, ali stremljenje k idealom, temveč »oskrbova-
nje sistema z igralci, ki bodo sposobni na sprejemljiv način izpolnjevati svo-
je vloge na pragmatičnih položajih, ki jih zahtevajo njihove organizacije«
(Lyotard 1984, 57–59). Aktivnosti nadzora izvajanja na vseh nivojih in do-
ločanja kazalnikov učinkovitosti so bile potrebne za zagotavljanje prevlade
učinkovitosti in tržnih sil. Performativnost – retorična praksa opredmete-
nja učinkovitosti (po Mouradu 1997, 31) ali princip optimiranja izvedbe s
tehničnimi inovacijami, je ključna značilnost današnje visokošolske sfere.
Stronach (2007) je v članku analiziral akademsko rigoroznost v povezavi s
performativnostjo. Ponuja dekonstrukcijo kriterijev ocenjevanja, procedur
in povezane dokumentacije glede kakovosti raziskovalnega dela angleških
univerz; ob tem je uporabil Derridajev pristop k dejanjem 'prevajanja'. Me-
Visoko šolstvo pričenjamo dojemati kot izdelek ali storitev (izpostavljen
transakcijam in pogajanjem), ki ga je moč kupiti na izobraževalnem trgu.
Posledično pa se študentov ne zaznava več kot upravičencev javnega dob-
ra ali kot ključnih udeležencev izobraževalnega procesa, temveč kot potro-
šnike, odjemalce (Conway, Mackay in Yorke 1994; Pitman 2000; Morley
2003, Newson 2004). Bottery (1998) polemizira, da je trg samo sredstvo na
poti do cilja, ne pa opredeljen način, kako naj bi upravljali s storitvami. Kot
drugi, pomembnejši cilj pa navaja željo po čvrstem usmerjanju politike, cilj,
ki pobija argumente zagovornikov prostega trga. Če je, kot menijo nekate-
ri ideologi prostega trga (Friedman 1962, 1997; Tooley 1994), namen trga
ultimativno moralen skozi disperzijo moči ter ustvarjanje večje osebne svo-
bode, potem je ta drugi cilj v popolnem nasprotju s prvim in veliko moč-
nejši od obeh. Tudi Kellermann (2006, 24) trdi: »Bolonjski proces daje na-
18 mesto razvijanju znanosti in spoznanj o naravi in družbi v splošno dobro
prednost naravnanosti študijev in univerz na 'trg dela' in gospodarsko upo-
rabnost«. S tem pa ((ne)zavedno?) sledimo agendi nove desnice, ki zanika
razsvetljenske razsežnosti pomena izobrazbe za družbo in posameznika.
Če so bili cilji bolonjske deklaracije (1999) primerljivost diplom, spre-
jetje sistema z dvema študijskima stopnjama, vzpostavitev kreditnega sis-
tema, pospeševanje mobilnosti, evropsko sodelovanje pri zagotavljanju ka-
kovosti ter pospeševanje evropskih razsežnosti v visokem šolstvu, potem
je pomembno poskrbeti za učinkovitost izobraževanja, ki je bila po Lyo-
tardu (1984, 57–59) vključena v učinkovitost širšega družbenega sistema,
ker mora izobraževanje ustvarjati veščine, ki so nujne, da bi širši družbeni
sistem deloval učinkovito. Obstajata dve vrsti teh veščin: tiste, ki konkre-
tno prispevajo k sposobnosti države sodelovati na trgih svetovne konku-
rence, ter tiste, ki prispevajo k vzdrževanju notranje kohezije in legiti-
mnosti. Zato ni naloga izobraževanja ustvarjati elite, ki bodo sposobne
voditi družbo k emancipaciji, ali stremljenje k idealom, temveč »oskrbova-
nje sistema z igralci, ki bodo sposobni na sprejemljiv način izpolnjevati svo-
je vloge na pragmatičnih položajih, ki jih zahtevajo njihove organizacije«
(Lyotard 1984, 57–59). Aktivnosti nadzora izvajanja na vseh nivojih in do-
ločanja kazalnikov učinkovitosti so bile potrebne za zagotavljanje prevlade
učinkovitosti in tržnih sil. Performativnost – retorična praksa opredmete-
nja učinkovitosti (po Mouradu 1997, 31) ali princip optimiranja izvedbe s
tehničnimi inovacijami, je ključna značilnost današnje visokošolske sfere.
Stronach (2007) je v članku analiziral akademsko rigoroznost v povezavi s
performativnostjo. Ponuja dekonstrukcijo kriterijev ocenjevanja, procedur
in povezane dokumentacije glede kakovosti raziskovalnega dela angleških
univerz; ob tem je uporabil Derridajev pristop k dejanjem 'prevajanja'. Me-
