Page 40 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 40
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
Dejstvo pa je tudi, da veliko vpisanih študentov študija ne dokonča.
Razlogov je mnogo, velik problem predstavlja predvsem fiktivni vpis zaradi
želenega študentskega statusa, ki omogoča delo preko študentskih servisov,
zavarovanje, prehranjevalne bone in druge ugodnosti. Pomanjkanje eno-
tne vpisne evidence takšne in drugačne zlorabe omogoča. Marsikdo sku-
ša redno študirati ob delu, kar je naporno, pa tudi ko študent pridobi sta-
len vir dohodka 'pozabi' dokončati študij – morda tudi ne vidi resnične
dodane vrednosti diplome, saj ne verjame, da bi mu lahko prinesla boljše
delovno mesto. Ker diplomanti ne dobijo rednega dela, študentje vlečejo
absolventski status, vse to se negativno odraža pri doseganju zastavljenega
cilja bolonjske reforme – skrajšanja časa visokošolskega študija in čimhi-
trejši prehod na trg dela. Ko izčrpajo vse možnosti diplomirajo in se vpišejo
na podiplomski študij, kjer imajo spet možnost več let študirati. Ker pravi-
40 loma ob študentskih delih ne delajo na področju, za katero se izobražuje-
jo, so ob zaključku izobraževanja prekvalificirani, prestari in brez primer-
nih delovnih izkušenj.
Druga težava je v odprtosti in dostopnosti visokošolskega sistema, za-
radi česar skoraj vsakdo meni, da je sposoben pridobiti diplomo in se zato
nekritično zgolj zaradi inercije po nadaljevanju izobraževanja vpisuje nap-
rej na zahtevne programe, kar vodi v razočaranja. Dokler so bili visokošol-
ski zavodi financirani po glavi študenta, so marsikje prihajali v skušnjavo
zniževanja kriterijev, da bi si na tak način izboljšali prehodnost študentov,
kar pa seveda ni dobro znamenje za kakovost visokošolskega študija in di-
plomantov. Ljudje smo kljub vsemu racionalna bitja in bomo večinoma vlo-
žili samo toliko dela, časa in truda, kolikor je nujno potrebno. Znane so
afere iz različnih visokošolskih okolij, v zvezi s 'kupljenimi' diplomami,
prepisovanjem diplomskih del ter primeri podiranja hitrostnih rekordov
pri času dokončanja študija. Seveda pa takšni ekscesi ne pomenijo splošne
prakse.
Iz preglednice 8 lahko ocenimo povečevanje deleža prebivalcev z dose-
ženo visokošolsko izobrazbo v Sloveniji. Sorazmerno z naraščanjem števi-
la prebivalcev, ki se vključuje v izobraževanje, se izboljšuje tudi izobrazbena
sestava prebivalstva: v letu 2008 smo tako imeli med odraslim prebival-
stvom v starosti 25 do 64 let že 82 % prebivalcev z dokončano najmanj sre-
dnješolsko izobrazbo, med temi pa 23 % z dokončano višjo ali visoko izo-
brazbo (SURS 2009).
Dejstvo pa je tudi, da veliko vpisanih študentov študija ne dokonča.
Razlogov je mnogo, velik problem predstavlja predvsem fiktivni vpis zaradi
želenega študentskega statusa, ki omogoča delo preko študentskih servisov,
zavarovanje, prehranjevalne bone in druge ugodnosti. Pomanjkanje eno-
tne vpisne evidence takšne in drugačne zlorabe omogoča. Marsikdo sku-
ša redno študirati ob delu, kar je naporno, pa tudi ko študent pridobi sta-
len vir dohodka 'pozabi' dokončati študij – morda tudi ne vidi resnične
dodane vrednosti diplome, saj ne verjame, da bi mu lahko prinesla boljše
delovno mesto. Ker diplomanti ne dobijo rednega dela, študentje vlečejo
absolventski status, vse to se negativno odraža pri doseganju zastavljenega
cilja bolonjske reforme – skrajšanja časa visokošolskega študija in čimhi-
trejši prehod na trg dela. Ko izčrpajo vse možnosti diplomirajo in se vpišejo
na podiplomski študij, kjer imajo spet možnost več let študirati. Ker pravi-
40 loma ob študentskih delih ne delajo na področju, za katero se izobražuje-
jo, so ob zaključku izobraževanja prekvalificirani, prestari in brez primer-
nih delovnih izkušenj.
Druga težava je v odprtosti in dostopnosti visokošolskega sistema, za-
radi česar skoraj vsakdo meni, da je sposoben pridobiti diplomo in se zato
nekritično zgolj zaradi inercije po nadaljevanju izobraževanja vpisuje nap-
rej na zahtevne programe, kar vodi v razočaranja. Dokler so bili visokošol-
ski zavodi financirani po glavi študenta, so marsikje prihajali v skušnjavo
zniževanja kriterijev, da bi si na tak način izboljšali prehodnost študentov,
kar pa seveda ni dobro znamenje za kakovost visokošolskega študija in di-
plomantov. Ljudje smo kljub vsemu racionalna bitja in bomo večinoma vlo-
žili samo toliko dela, časa in truda, kolikor je nujno potrebno. Znane so
afere iz različnih visokošolskih okolij, v zvezi s 'kupljenimi' diplomami,
prepisovanjem diplomskih del ter primeri podiranja hitrostnih rekordov
pri času dokončanja študija. Seveda pa takšni ekscesi ne pomenijo splošne
prakse.
Iz preglednice 8 lahko ocenimo povečevanje deleža prebivalcev z dose-
ženo visokošolsko izobrazbo v Sloveniji. Sorazmerno z naraščanjem števi-
la prebivalcev, ki se vključuje v izobraževanje, se izboljšuje tudi izobrazbena
sestava prebivalstva: v letu 2008 smo tako imeli med odraslim prebival-
stvom v starosti 25 do 64 let že 82 % prebivalcev z dokončano najmanj sre-
dnješolsko izobrazbo, med temi pa 23 % z dokončano višjo ali visoko izo-
brazbo (SURS 2009).
