Page 45 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 45
Aktualna vprašanja visokošolskega izobraževanja v povezavi z marketizacijo 45
pozvalo zainteresirano javnost, naj poda svoje predloge in pripombe v šti-
rih dneh (vključno z vikendom), kljub pozivu Sindikata vzgoje, izobraže-
vanja, znanosti in kulture (SVIZ), naj jim posreduje osnutek uredbe, pa le
tega ni objavilo niti na spletnih straneh ministrstva (SVIZ 2012). Namen
uredbe naj bi bil uskladitev z rebalansom proračuna Republike Slovenije,
da bi lahko naredili izračun sredstev za visokošolsko dejavnost v obdobju
varčevalnih ukrepov (Eurydice Slovenija 2012).
Strašek idr. (2010) so zapisali, da je bil glavni cilj integralnega (lump-
-sum) financiranja zagotoviti večjo prilagodljivost pri upravljanju s sred-
stvi in tako omogočiti večjo odzivnost na potrebe družbe, zagotoviti kako-
vostno in dostopno visoko šolstvo ter racionalizirati porabo proračunskih
sredstev. Avtorji (ibid.) so v mednarodni raziskavi primerljivosti sistemov
financiranja ter analizi učinkovitosti slovenskega visokošolskega izobraže-
vanja ugotovili, da takšen način financiranja ni pogojeval financiranja za-
vodov s cilji zagotavljanja njihove učinkovitosti in kakovosti, kar so oprede-
lili kot njegovo glavno slabost.
Na podlagi uveljavitve Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev
(ZUJPS) je bil razveljavljen 2. odstavek 73. a člena ZViS:
»Republika Slovenija koncesioniranim samostojnim visokošolskim zavo-
dom dodeljuje sredstva za študijsko in obštudijsko dejavnost.« in se nado-
mestil z naslednjim odstavkom: »Republika Slovenija lahko visokošolskim
zavodom iz prejšnjega odstavka in zasebnim samostojnim visokošolskim za-
vodom, ki izvajajo javnoveljavne študijske programe, prek javnih razpisov do-
deljuje sredstva za razvojne naloge.« (ZUJPS 2010).
Johnstone in Marcucci (2010) sta opredelila šest trendov, ki vplivajo
na financiranje visokega šolstva: višanje stroškov izobraževanja na študen-
ta; povečevanje vpisa; zmanjševanje prihodkov države; porast družbe zna-
nja; vpliv globalizacije ter decentralizacija, devolucija in deregulacija. Av-
torja (ibid.) ponujata kot rešitve naslednje strategije na stroškovni strani:
zamenjavo dražjih profesorjev s cenejšimi ali pogodbenimi zaposlenimi;
zmanjševanje razmerja profesor/študent s povečevanjem skupin študentov;
povečevanje pedagoške obveznosti; diferenciranje delovnih obveznosti pe-
dagoškega kadra, oziroma če ti ukrepi, ki so večinoma že bili uvedeni mar-
sikje, omenjata še radikalnejše ukrepe, kot so radikalnejša sektorska diver-
zifikacija, združevanja, predavanja z uporabo sodobnih tehnologij, učenje
na daljavo ter virtualne univerze. Kot alternativa zniževanju stroškov os-
taja tudi delitev stroškov (ibid.): uvedba šolnin, kjer jih do sedaj niso ime-
li; dodatna plačljiva možnost študija ob redno vpisanih študentih, ki ima-
jo študij brezplačen; močan dvig šolnin, kjer te že obstajajo; uvedba plačil
pozvalo zainteresirano javnost, naj poda svoje predloge in pripombe v šti-
rih dneh (vključno z vikendom), kljub pozivu Sindikata vzgoje, izobraže-
vanja, znanosti in kulture (SVIZ), naj jim posreduje osnutek uredbe, pa le
tega ni objavilo niti na spletnih straneh ministrstva (SVIZ 2012). Namen
uredbe naj bi bil uskladitev z rebalansom proračuna Republike Slovenije,
da bi lahko naredili izračun sredstev za visokošolsko dejavnost v obdobju
varčevalnih ukrepov (Eurydice Slovenija 2012).
Strašek idr. (2010) so zapisali, da je bil glavni cilj integralnega (lump-
-sum) financiranja zagotoviti večjo prilagodljivost pri upravljanju s sred-
stvi in tako omogočiti večjo odzivnost na potrebe družbe, zagotoviti kako-
vostno in dostopno visoko šolstvo ter racionalizirati porabo proračunskih
sredstev. Avtorji (ibid.) so v mednarodni raziskavi primerljivosti sistemov
financiranja ter analizi učinkovitosti slovenskega visokošolskega izobraže-
vanja ugotovili, da takšen način financiranja ni pogojeval financiranja za-
vodov s cilji zagotavljanja njihove učinkovitosti in kakovosti, kar so oprede-
lili kot njegovo glavno slabost.
Na podlagi uveljavitve Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev
(ZUJPS) je bil razveljavljen 2. odstavek 73. a člena ZViS:
»Republika Slovenija koncesioniranim samostojnim visokošolskim zavo-
dom dodeljuje sredstva za študijsko in obštudijsko dejavnost.« in se nado-
mestil z naslednjim odstavkom: »Republika Slovenija lahko visokošolskim
zavodom iz prejšnjega odstavka in zasebnim samostojnim visokošolskim za-
vodom, ki izvajajo javnoveljavne študijske programe, prek javnih razpisov do-
deljuje sredstva za razvojne naloge.« (ZUJPS 2010).
Johnstone in Marcucci (2010) sta opredelila šest trendov, ki vplivajo
na financiranje visokega šolstva: višanje stroškov izobraževanja na študen-
ta; povečevanje vpisa; zmanjševanje prihodkov države; porast družbe zna-
nja; vpliv globalizacije ter decentralizacija, devolucija in deregulacija. Av-
torja (ibid.) ponujata kot rešitve naslednje strategije na stroškovni strani:
zamenjavo dražjih profesorjev s cenejšimi ali pogodbenimi zaposlenimi;
zmanjševanje razmerja profesor/študent s povečevanjem skupin študentov;
povečevanje pedagoške obveznosti; diferenciranje delovnih obveznosti pe-
dagoškega kadra, oziroma če ti ukrepi, ki so večinoma že bili uvedeni mar-
sikje, omenjata še radikalnejše ukrepe, kot so radikalnejša sektorska diver-
zifikacija, združevanja, predavanja z uporabo sodobnih tehnologij, učenje
na daljavo ter virtualne univerze. Kot alternativa zniževanju stroškov os-
taja tudi delitev stroškov (ibid.): uvedba šolnin, kjer jih do sedaj niso ime-
li; dodatna plačljiva možnost študija ob redno vpisanih študentih, ki ima-
jo študij brezplačen; močan dvig šolnin, kjer te že obstajajo; uvedba plačil
