Page 21 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 21
2 Nevladne organizacije
Rakar et al. (2010, 14) opisujejo zasebne neprofitne organizacije kot
del civilne družbe, ki je opredeljena kot prostor zunaj družine, dr-
žave in trga, ki ga ustvarjajo posamezne in skupinske akcije, orga-
nizacije in institucije, z namenom uveljavljanja skupnih interesov.
Te predstavljajo pomemben instrument demokratizacije in plurali-
zacije odnosov, razširitve individualnih možnosti in svobodne izbire
posameznikov ter povečanja aktivne participacije v moderni družbi
(Črnak-Meglič in Vojnovič 1997, 153).
Šporar (2004, 24) ugotavlja, da se je oznaka »nevladna organiza-
cija« (nvo) sicer začela prvič uporabljati šele po letu 1945 zaradi po-
trebe Združenih narodov, da v svojih dokumentih (ob pripravi Splo-
šne deklaracije človekovih pravic) opredeli določene pravice in ob-
veznosti, ki jih imajo določeni subjekti na podlagi svojega statusa v
postopkih informiranja, posvetovanja in sodelovanja. Tako je sprva
prišlo do razlikovanja med medvladnimi organizacijami (specializi-
rane agencije ipd.) in mednarodnimi zasebnimi organizacijami, po-
sledično pa se je iz tega razlikovanja začel uporabljati tudi pojem »ne-
vladne organizacije.« Mrak (2001, 194) trdi, da Združeni narodi tudi
danes na različne načine podpirajo delovanje neprofitnih organiza-
cij. Tako so na mednarodni konferenci neprofitnih organizacij 26. 5.
2000 sprejeli deklaracijo »Millenium Forum Declaration«, ki spod-
buja civilno družbo in posamezne akcije, ki pripomorejo k tesnej-
šemu sodelovanju med vladami in javnostjo.
Costa, Ramus in Andreaus (2011, 473) menijo, da so se nevla-
dne organizacije pojavile kot pomemben dejavnik, za spodbujanje
družbenih vrednot in povezovanja, za ustvarjanje globalne civilne
družbe, ki lahko pogosto vpliva na prakse, ter nacionalnih in med-
narodnih politik.
19
Rakar et al. (2010, 14) opisujejo zasebne neprofitne organizacije kot
del civilne družbe, ki je opredeljena kot prostor zunaj družine, dr-
žave in trga, ki ga ustvarjajo posamezne in skupinske akcije, orga-
nizacije in institucije, z namenom uveljavljanja skupnih interesov.
Te predstavljajo pomemben instrument demokratizacije in plurali-
zacije odnosov, razširitve individualnih možnosti in svobodne izbire
posameznikov ter povečanja aktivne participacije v moderni družbi
(Črnak-Meglič in Vojnovič 1997, 153).
Šporar (2004, 24) ugotavlja, da se je oznaka »nevladna organiza-
cija« (nvo) sicer začela prvič uporabljati šele po letu 1945 zaradi po-
trebe Združenih narodov, da v svojih dokumentih (ob pripravi Splo-
šne deklaracije človekovih pravic) opredeli določene pravice in ob-
veznosti, ki jih imajo določeni subjekti na podlagi svojega statusa v
postopkih informiranja, posvetovanja in sodelovanja. Tako je sprva
prišlo do razlikovanja med medvladnimi organizacijami (specializi-
rane agencije ipd.) in mednarodnimi zasebnimi organizacijami, po-
sledično pa se je iz tega razlikovanja začel uporabljati tudi pojem »ne-
vladne organizacije.« Mrak (2001, 194) trdi, da Združeni narodi tudi
danes na različne načine podpirajo delovanje neprofitnih organiza-
cij. Tako so na mednarodni konferenci neprofitnih organizacij 26. 5.
2000 sprejeli deklaracijo »Millenium Forum Declaration«, ki spod-
buja civilno družbo in posamezne akcije, ki pripomorejo k tesnej-
šemu sodelovanju med vladami in javnostjo.
Costa, Ramus in Andreaus (2011, 473) menijo, da so se nevla-
dne organizacije pojavile kot pomemben dejavnik, za spodbujanje
družbenih vrednot in povezovanja, za ustvarjanje globalne civilne
družbe, ki lahko pogosto vpliva na prakse, ter nacionalnih in med-
narodnih politik.
19
