Page 26 - Mevlja, Bojan, in Kavčič, Klemen, 2016. Vpliv deležnikov na razvoj nevladnih izobraževalnih organizacij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 26
2 Nevladne organizacije
Rakar et al. (2011, 20), Črnak-Meglič in Rakar (2009) ter Kolarič,
Črnak-Meglič in Vojnovič (2002) dalje ločijo štiri obdobja razvoja ci-
vilnodružbenih organizacij. Prvo je obdobje državnega socializma v
šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerem je bilo vsako samoor-
ganiziranje postavljeno v okvire socialističnega nadzora nad civilno
družbo. Sledilo je obdobje samoupravnega socializma v sedemde-
setih letih, v katerem je državni nadzor nad civilnodružbenimi or-
ganizacijami oslabel. Za to obdobje je značilno novo ustanavljanje
civilnodružbenih organizacij, ki ga je omogočilo sprejetje Zakona o
društvih (1974), ki je spodbujal ustanavljanje novih društev. Osem-
deseta leta prejšnjega stoletja so prinesla obdobje nastajanja novih
družbenih gibanj, ki so nato prehajala v različne samostojne civil-
nodružbene organizacije ali politične stranke. Te so nastajale kot al-
ternativa uradnim političnim strukturam in bile zametek poznejše
osamosvojitve Slovenije. Po osamosvojitvi Slovenije je sledilo obdo-
bje tranzicije, za katero je značilno ustanavljanje tudi drugih civil-
nodružbenih organizacij (zasebni zavodi in ustanove), demonopo-
lizacija javnih zavodov ter ustanavljanje organizacij, ki so jih lahko
ustanovile cerkve (npr. Karitas). To je bila tudi doba razcveta civilno-
družbenih organizacij. Skozi vsa štiri obdobja razvoja civilnodružbe-
nih organizacij se je število nevladnih organizacij več kot potrojilo.²
Gidron, Kramer in Salamon (1992, 17) so ugotovili, da se v Slove-
niji nadaljuje vzorec odnosov iz socialističnega obdobja, le da se je
zmanjšal nadzor države nad delovanjem zasebnih neprofitnih orga-
nizacij. Ta model predpostavlja, da ima država vodilno vlogo tako pri
financiranju kot pri ustvarjanju javnih dobrin in storitev. Da lahko
zagotovi omenjene storitve, se pri tem naslanja na davčni sistem in
zaposlene državne profesionalce.
Kolarič in Rakar (2010, 16) trdita, da neprofitne organizacije v po-
stsocialističnih državah kažejo skupne značilnosti, vendar se istoča-
sno močno razlikujejo. Te notranje podobnosti in zunanje razlike je
mogoče razložiti v sklopu državnega socialističnega sistema, ki je za
skoraj pol stoletja prevladal v teh družbah. Po spremembi socialistič-
nega sistemov je prišlo do eksplozije razvoja neprofitnih organiza-
² Leto 1965: 6.919 nevladnih organizacij in 24.644 v letu 2008.
24
Rakar et al. (2011, 20), Črnak-Meglič in Rakar (2009) ter Kolarič,
Črnak-Meglič in Vojnovič (2002) dalje ločijo štiri obdobja razvoja ci-
vilnodružbenih organizacij. Prvo je obdobje državnega socializma v
šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerem je bilo vsako samoor-
ganiziranje postavljeno v okvire socialističnega nadzora nad civilno
družbo. Sledilo je obdobje samoupravnega socializma v sedemde-
setih letih, v katerem je državni nadzor nad civilnodružbenimi or-
ganizacijami oslabel. Za to obdobje je značilno novo ustanavljanje
civilnodružbenih organizacij, ki ga je omogočilo sprejetje Zakona o
društvih (1974), ki je spodbujal ustanavljanje novih društev. Osem-
deseta leta prejšnjega stoletja so prinesla obdobje nastajanja novih
družbenih gibanj, ki so nato prehajala v različne samostojne civil-
nodružbene organizacije ali politične stranke. Te so nastajale kot al-
ternativa uradnim političnim strukturam in bile zametek poznejše
osamosvojitve Slovenije. Po osamosvojitvi Slovenije je sledilo obdo-
bje tranzicije, za katero je značilno ustanavljanje tudi drugih civil-
nodružbenih organizacij (zasebni zavodi in ustanove), demonopo-
lizacija javnih zavodov ter ustanavljanje organizacij, ki so jih lahko
ustanovile cerkve (npr. Karitas). To je bila tudi doba razcveta civilno-
družbenih organizacij. Skozi vsa štiri obdobja razvoja civilnodružbe-
nih organizacij se je število nevladnih organizacij več kot potrojilo.²
Gidron, Kramer in Salamon (1992, 17) so ugotovili, da se v Slove-
niji nadaljuje vzorec odnosov iz socialističnega obdobja, le da se je
zmanjšal nadzor države nad delovanjem zasebnih neprofitnih orga-
nizacij. Ta model predpostavlja, da ima država vodilno vlogo tako pri
financiranju kot pri ustvarjanju javnih dobrin in storitev. Da lahko
zagotovi omenjene storitve, se pri tem naslanja na davčni sistem in
zaposlene državne profesionalce.
Kolarič in Rakar (2010, 16) trdita, da neprofitne organizacije v po-
stsocialističnih državah kažejo skupne značilnosti, vendar se istoča-
sno močno razlikujejo. Te notranje podobnosti in zunanje razlike je
mogoče razložiti v sklopu državnega socialističnega sistema, ki je za
skoraj pol stoletja prevladal v teh družbah. Po spremembi socialistič-
nega sistemov je prišlo do eksplozije razvoja neprofitnih organiza-
² Leto 1965: 6.919 nevladnih organizacij in 24.644 v letu 2008.
24
