Page 24 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 24
svobodo. Meščani in tretji stan so lahko izpovedovali reformirano, husitsko
ali protestantsko, versko prepričanje brez ovir, bogoslužne prostore pa so si
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije smeli staviti ne le na mestni in kraljevi zemlji, temveč celo na posestih rim
ske cerkve. Za to pridobitev – svobodo prepričanja za vse –, ki je tako izrazi
ta posledica evropskega poreformacijskega kulturnega razvoja, se zdi, da da
nes, ne paradoksalno in tudi ne nerazložljivo, v intelektualno, mentalitetno
ter politično povsem disonantn i in disfunkcionalni Evropski uniji ni več sa
moumevna. Vsakodnevno je namreč izpostavljena naletom zlorabe s stra
ni prav taiste vere, katere tedaj poglavitne in najbolj nasilne politično-voja
ške reprezentante, Turke, je luteransko 16. stoletje poimenovalo tudi s sintag
mo »Hudičevi soldatje« – islama. Je pa tudi dosežek, ki je posledica treh
desetletij množičnega prelivanja krvi po evropskih bojiščih med Baltikom in
Srednjo Evropo, ko vojaško in ekonomsko upehana dvobojevalca nazadnje
ugotovita, kar zapišeta v preambulo obeh instrumentov Vestf alskega verskega
miru (1648): Ker doslej o vprašanjih vere ni bilo mogoče doseči soglasja, niti
lastnega prav ni bilo moč odločilno podkrepiti z odločilno zmago na bojnem
polju, se poslej zavoljo vere ne bomo več spopadali fizično.
Toda z odtrganjem Čehov iz ekumene Rimske cerkve se razmere v njej
niso spremenile. Kajti ko mladi doktor Luther zasede profesorsko stolico
univerze v Wittenbergu, se na papeški prestol povzpne Giovanni de‘ Medi
ci, ki postane papež Leon X. Če se zgodovinski viri ne motijo v svojem po
ročanju, je bil možak vnet uživač, gurman, predvsem pa velik zapravljivec, ki
je s potratnim življenjem v sorazmerno kratkem času pognal znaten kapital,
ki ga je Rimski cerkvi za novo katedralo sv. Petra prigospodaril Julij II., ki je
med sodobniki slovel kot bojujoči se in tudi kot strašni papež, toda tudi kot
cerkveni knez, ki je vse storil za cerkev, ne zase. Zato se ni čuditi, da je celo
katoliški zgodovinar Ludwig von Pastor prihod tega živahnega renesančnega
Medičejca na stolico sv. Petra označil kot ustoličenje
človeka, ki je komajda povsem razumel, k čemu ga zavezuje njegov viso
ki položaj, in čigar prihod je bila ena najtežjih preizkušenj, kateri je Bog
kdajkoli podvrgel svojo cerkev.
Leon X. je 1517. še posebej potreboval dotok svežega denarja, saj je namera
val dovršiti projekt svojega predhodnika — novega sv. Petra. Stara bazilika,
ki je bila postavljena za časa cesarja Konstantina, je bila namreč predvidena
za rušenje, siloviti Julij II. pa je konzistorij prisilil, da je potrdil njegov sijaj
ni načrt, ki je predvideval, da se bo nad ostanki apostolov Petra in Pavla ne
koč zableščala kupola kot na Panteonu. Stebri so bili že postavljeni, toda Ju
lij je umrl. Dela so zastala, cerkvene stolpe pa je začel obraščati plevel. Tako
se je Leon X. lotil nadaljevanja gradnje in za to je kajpak potreboval večje ko
ličine likvidnosti.
ali protestantsko, versko prepričanje brez ovir, bogoslužne prostore pa so si
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije smeli staviti ne le na mestni in kraljevi zemlji, temveč celo na posestih rim
ske cerkve. Za to pridobitev – svobodo prepričanja za vse –, ki je tako izrazi
ta posledica evropskega poreformacijskega kulturnega razvoja, se zdi, da da
nes, ne paradoksalno in tudi ne nerazložljivo, v intelektualno, mentalitetno
ter politično povsem disonantn i in disfunkcionalni Evropski uniji ni več sa
moumevna. Vsakodnevno je namreč izpostavljena naletom zlorabe s stra
ni prav taiste vere, katere tedaj poglavitne in najbolj nasilne politično-voja
ške reprezentante, Turke, je luteransko 16. stoletje poimenovalo tudi s sintag
mo »Hudičevi soldatje« – islama. Je pa tudi dosežek, ki je posledica treh
desetletij množičnega prelivanja krvi po evropskih bojiščih med Baltikom in
Srednjo Evropo, ko vojaško in ekonomsko upehana dvobojevalca nazadnje
ugotovita, kar zapišeta v preambulo obeh instrumentov Vestf alskega verskega
miru (1648): Ker doslej o vprašanjih vere ni bilo mogoče doseči soglasja, niti
lastnega prav ni bilo moč odločilno podkrepiti z odločilno zmago na bojnem
polju, se poslej zavoljo vere ne bomo več spopadali fizično.
Toda z odtrganjem Čehov iz ekumene Rimske cerkve se razmere v njej
niso spremenile. Kajti ko mladi doktor Luther zasede profesorsko stolico
univerze v Wittenbergu, se na papeški prestol povzpne Giovanni de‘ Medi
ci, ki postane papež Leon X. Če se zgodovinski viri ne motijo v svojem po
ročanju, je bil možak vnet uživač, gurman, predvsem pa velik zapravljivec, ki
je s potratnim življenjem v sorazmerno kratkem času pognal znaten kapital,
ki ga je Rimski cerkvi za novo katedralo sv. Petra prigospodaril Julij II., ki je
med sodobniki slovel kot bojujoči se in tudi kot strašni papež, toda tudi kot
cerkveni knez, ki je vse storil za cerkev, ne zase. Zato se ni čuditi, da je celo
katoliški zgodovinar Ludwig von Pastor prihod tega živahnega renesančnega
Medičejca na stolico sv. Petra označil kot ustoličenje
človeka, ki je komajda povsem razumel, k čemu ga zavezuje njegov viso
ki položaj, in čigar prihod je bila ena najtežjih preizkušenj, kateri je Bog
kdajkoli podvrgel svojo cerkev.
Leon X. je 1517. še posebej potreboval dotok svežega denarja, saj je namera
val dovršiti projekt svojega predhodnika — novega sv. Petra. Stara bazilika,
ki je bila postavljena za časa cesarja Konstantina, je bila namreč predvidena
za rušenje, siloviti Julij II. pa je konzistorij prisilil, da je potrdil njegov sijaj
ni načrt, ki je predvideval, da se bo nad ostanki apostolov Petra in Pavla ne
koč zableščala kupola kot na Panteonu. Stebri so bili že postavljeni, toda Ju
lij je umrl. Dela so zastala, cerkvene stolpe pa je začel obraščati plevel. Tako
se je Leon X. lotil nadaljevanja gradnje in za to je kajpak potreboval večje ko
ličine likvidnosti.
