Page 25 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem

Tukaj pa v zgodbo vstopi družinska cerkvena politika, in sicer težnja 23
Hohenzollernov, da bi si v celoti podvrgli cerkveno in politično življenje na
Nemškem. Manever so nameravali izpeljati s kopičenjem cerkvenih prebend od dveh mečev k milosti božji
v lastni družini, kajti vsak škof je tedaj upravljal z znatnim premoženjem, ne­
kateri med njimi pa so bili tudi knezi. Med njimi tudi Albreht Brandenbur­
ški. Ta je imel že tedaj, ko še ni dopolnil niti določene kanonske starosti za
posvetitev v škofa, pod sabo kar dve škofiji, v Magdeburgu in Halberstadtu,
oziral pa se je še po tretji – po Mainzu –, da bi tako postal nemški primas.
Seveda je od časa, ko se je v rimski cerkvi uveljavil fiskalizem in so po celi za­
hodni Evropi opozarjali na škodo, ki jo cerkvi povzroča kupljivost vsega in
vsakogar, veljalo, da bo moral tudi Albreht za nastavitev v Mainško škofijo
krepko seči v mošnjo. Končna cena je bila 10.000 dukatov, kajti dieceza, ki
so ji v zadnjem desetletju pred Albrehtovim nastopom umrli kar trije najvišji
duhovni pastirji, je bila izčrpana. Zato je ponudila škofovski prestol podjet­
nemu Hohenzollernu, seveda pod pogojem, da teh deset tisoč dukatov obre­
meni njegovo blagajno, ne škofijske. Poleg tega se je Albreht zavedal, da bo
moral papežu plačati tudi za dispenz, da bo smel proti cerkvenim predpisom
upravljati kar tri škofije hkrati, vedel pa je, da leži izhod iz njegovih zagat za­
gotovo v bogatih servicijah, kajti papež je novce nujno potreboval.

Albreht se je z njim pogajal s pomočjo Fuggerjev, ki so imeli glavno be­
sedo zastran papeških financ v Reichu, cerkev pa si je tako ali tako običaj­
no, kadar je potrebovala denar, le-tega izposojala pri tej znameniti augsbur­
ški bankirski družini, ki je imela v 16. stoletju podoben položaj in vpliv kot
Rothschildi poltretje stoletje kasneje. Odpustke so tako začeli prodajati, da
bi plačali Albrehtov dolg Fuggerjem, slednji pa so celo sami nadzirali po­
biranje denarja pri prodaji odpustkov: v papeževem imenu so namreč Al­
brehtu sporočili, da pričakuje sveti oče za vsakega apostola po tisoč duka­
tov, apostolov pa je dvanajst, Albreht pa je ponudil sedem tisoč dukatov kup­
nine za škofovsko mitro v Mainzu – za vsak smrtni greh po tisoč. Na kon­
cu so se dogovorili za 10.000 dukatov – za vsako Božjo zapoved po tisočaka,
Alb­reht pa si je izpogajano vsoto sposodil pri augsburških papeških bankir­
jih. Toda ne brez garancije. Ker je moral živahnemu papežu plačilo odšte­
ti v gotovini, mu je apostolik izročil za osem let v roke pravico do podeljeva­
nja odpustkov, da bi si mogel novi mainški nadškof povrniti stroške, ki jih je
imel z imenovanjem. Polovica iztržka naj bi šla za gradnjo katedrale sv. Pet­
ra, z ostalim denarjem pa naj bi bilo poplačano posojilo pri Fuggerjih. Toda
v instrukcijah prodajalcem odpustkov, kakšne duhovne darove da bo plačni­
kom priskrbelo kupovanje papeškega dispenza, je Albreht prestopil vse me­
je. Izognil se je vsaki omembi, da gre del denarja od prodaje za plačilo njego­
vega dolga Fuggerjem, da pa je odpustke razpisala Njegova svetost Leon X.,
da bi si povrnila izdatke za ureditev žalostnega stanja svetega Petra in Pavla
ter številnih drugih svetnikov in mučenikov, katerih kosti so dotlej prhne­
le na dežju. Kdor si kupi odpustek, si pridobi polno odpuščanje vseh grehov,