Page 37 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 37
um luteranstva 35
Nenad Hardi Vitorovič
Martina Luthra običajno dojemamo kot začetnika pro
testantizma in to v določenem smislu nedvomno tudi
je. Njemu gre namreč zasluga za »vnovično odkritje
evangelija«, ki je jedro ne le luteranske, temveč vseh
protestantskih cerkva, vplivalo pa je tudi na neštete
posameznike znotraj Rimskokatoliške cerkve, od 20.
stoletja naprej tudi na njeno uradno učiteljstvo, celo neposredno prek raz
iskovanja Luthra in luteranstva. V poročilu luteransko-rimskokatoliške ko
misije za edinost Od konflikta do skupnosti beremo, da je preboj v katoliškem
raziskovanju uspel s tezo, da je Luther v sebi premagal katolicizem, ki ni bil
pristno katoliški. Tudi zato – in ne zgolj zaradi zgodovinske resnice – pa je
pomembno poudariti, da Luther ni niti nameraval postati začetnik oziroma
utemeljitelj protestantizma niti se ni tako doživljal, še na svoji smrtni postelji
ne. S tega zornega kota Luther ni bil »prvi protestant«, temveč »le« refor
mator. Tudi politična emancipacija nemških dežel od papeštva, ki jo je spro
žil s spisom Krščanskemu plemstvu nemškega rodu o izboljšanju krščanskih
razmer (1520), je bila zanj zgolj konkretno, začetno sredstvo za reformacijo
celotne cerkve. A hkrati je bil prepričan, da se čas izteka, da živi v dobesedno
zadnjih nekaj dnevih. Zato je ves napor usmeril v najnujnejše, kar je videl kot
potrebno, da bi se – kjer koli je le mogoče – spet slišal evangelij.
In če »vnovično odkritje« Božjega evangelija ter skrb za njegovo oznan
jevanje izpostavimo kot tisto, kar je pri Luthru bistveno, je to tudi tisto, po
čemer se reformacija, ki se je začela z Luthrom, razlikuje od vseh dotedan
jih poskusov prenove cerkve in tudi sočasnih ter poznejših reform ali refor
macij. To seveda ne pomeni, da se reformatorji pred Luthrom niso zgledova
li po tem, kar so brali v evangelijih. Vsa reformacijska gibanja so bila posku
si približati krščansko življenje zgledom iz evangelijev, ki so bili splošno pri
Nenad Hardi Vitorovič
Martina Luthra običajno dojemamo kot začetnika pro
testantizma in to v določenem smislu nedvomno tudi
je. Njemu gre namreč zasluga za »vnovično odkritje
evangelija«, ki je jedro ne le luteranske, temveč vseh
protestantskih cerkva, vplivalo pa je tudi na neštete
posameznike znotraj Rimskokatoliške cerkve, od 20.
stoletja naprej tudi na njeno uradno učiteljstvo, celo neposredno prek raz
iskovanja Luthra in luteranstva. V poročilu luteransko-rimskokatoliške ko
misije za edinost Od konflikta do skupnosti beremo, da je preboj v katoliškem
raziskovanju uspel s tezo, da je Luther v sebi premagal katolicizem, ki ni bil
pristno katoliški. Tudi zato – in ne zgolj zaradi zgodovinske resnice – pa je
pomembno poudariti, da Luther ni niti nameraval postati začetnik oziroma
utemeljitelj protestantizma niti se ni tako doživljal, še na svoji smrtni postelji
ne. S tega zornega kota Luther ni bil »prvi protestant«, temveč »le« refor
mator. Tudi politična emancipacija nemških dežel od papeštva, ki jo je spro
žil s spisom Krščanskemu plemstvu nemškega rodu o izboljšanju krščanskih
razmer (1520), je bila zanj zgolj konkretno, začetno sredstvo za reformacijo
celotne cerkve. A hkrati je bil prepričan, da se čas izteka, da živi v dobesedno
zadnjih nekaj dnevih. Zato je ves napor usmeril v najnujnejše, kar je videl kot
potrebno, da bi se – kjer koli je le mogoče – spet slišal evangelij.
In če »vnovično odkritje« Božjega evangelija ter skrb za njegovo oznan
jevanje izpostavimo kot tisto, kar je pri Luthru bistveno, je to tudi tisto, po
čemer se reformacija, ki se je začela z Luthrom, razlikuje od vseh dotedan
jih poskusov prenove cerkve in tudi sočasnih ter poznejših reform ali refor
macij. To seveda ne pomeni, da se reformatorji pred Luthrom niso zgledova
li po tem, kar so brali v evangelijih. Vsa reformacijska gibanja so bila posku
si približati krščansko življenje zgledom iz evangelijev, ki so bili splošno pri
