Page 39 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 39
ni kot ideali nedolžnosti, uboštva in poslušnosti, v razvitejši obliki s konca 37
srednjega veka pa kot odmiranje sebi v posnemanju Jezusa (imitatio Christi).
In pri vseh bi lahko pokazali na skupen imenovalec: bila so prizadevanja k nov u m lu ter a nst va
večji čistosti in resnosti krščanskega življenja, da bi kristjani lahko postajali
čedalje bolj podobni Bogu. To je lahko vključevalo zahteve po radikalni pre
novi cerkvenih in z njimi takrat še neločljivo povezanih družbenih struktur,
ampak to je hkrati tudi bil splošni okvir srednjeveškega razumevanja odnosa
med Bogom in človekom, ki ga ni prekoračilo nobeno izmed teh gibanj. Ves
srednji vek je prevladovalo prepričanje, da so ljubezen, spoznanje in skupnost
možni zgolj med tem, kar si je vsaj podobno, če že ne more biti enako. Če je
človek hotel priti v skupnost z Bogom, je moral najprej postati zares pobo
žen, to je »soobličen« z Bogom. Praviloma so tudi mislili, da je vera odvisna
od spoznanja, se pravi, da lahko veruješ zgolj v to, kar si spoznal. Spoznanje
Boga pa je zahtevalo več kot to, kar prinaša poslušanje oznanjane Božje bese
de, evangelija. Terjalo je korenito preobrazbo človeka, s katero bi ta šele pos
tal vreden odrešenja, in sicer tako, da sodeluje z Božjo milostjo, ki mu je ved
no znova dana za nadaljnjo rast v podobnosti. S tem je bilo »pozabljeno«,
da je prav evangelij »Božja moč« (Rim 1,16).
Srednjeveški kristjan je zato bil romar oziroma popotnik, ki v svoji hoji
za Jezusom nikoli ni mogel vedeti, ali tudi pride na cilj, v nebeško Kraljestvo.
Bog je res postal človek, da bi se človek lahko »pobožil«, toda kdo lahko ve,
ali bo kdaj dovolj pobožen? Jezus je Odrešenik, toda ali je tudi moj? No
ben popotnik na svojem zemeljskem potovanju si sploh niti ni smel domiš
ljati, da se bo na koncu izkazal vrednega slave, ne pa kazni. V obtožnici pro
ti Ivani Orleanski (1412–1431) so ji med drugim prav to očitali. Pot odrešen
ja je bila namreč fides caritate formata, se pravi vera, ki jo je formirala dejav
na ljubezen, ne pa vera iz poslušanja oznanjene Božje besede. Vera, ki je zgolj
iz poslušanja oznanila (prav ta pa bo Luthrova sola fides), je veljala samo za
začetno privolitev razuma Božjemu razodetju, za fides informis, neobliko
vano, neudejanjeno vero in samo po sebi nedejavno vero, ki, kolikor ostane
nedejavna, postane fides mortua – »mrtva vera«, ki je omenjena v Jakobo
vem pismu. To, kar je dejavno, in iz fides informis šele naredi odrešujočo ve
ro, je ljubezen, caritas. Za Luthra pa bo, narobe, dejavna ljubezen izhajala iz
odrešujoče vere, ta pa iz poslušanja oznanila (Rim 10,17). Vera je za Luthra
preprosto zaupanje v zvestobo in dobroto Boga, v njegove obljube. Prerojeni
smo »iz nepropadljivega, po Božji besedi, ki je živa in večna«, pravi Prvo Pet
rovo pismo 1,23. Peter še pristavi, da je to beseda, ki je oznanjana kot evange
lij (1 Pt 1,25); evangelij, ki je »Božja moč« (Rim 1,16).
Milost je bila na splošno razumljena kot gratia gratum faciens, se pravi
milost, ki človeka prenovi: očisti dušo in jo naredi poslušno Bogu ter ljube
čo. Razumeli so jo s prispodobo predmetne resničnosti, kot nekaj, kar z »vli
vanjem« (infusio) pride v človeka, v njem deluje in ga »soobliči« z Bogom,
če se človek le potrudi in z njo sodeluje. Šlo je, seveda, za mnogostopenjski
srednjega veka pa kot odmiranje sebi v posnemanju Jezusa (imitatio Christi).
In pri vseh bi lahko pokazali na skupen imenovalec: bila so prizadevanja k nov u m lu ter a nst va
večji čistosti in resnosti krščanskega življenja, da bi kristjani lahko postajali
čedalje bolj podobni Bogu. To je lahko vključevalo zahteve po radikalni pre
novi cerkvenih in z njimi takrat še neločljivo povezanih družbenih struktur,
ampak to je hkrati tudi bil splošni okvir srednjeveškega razumevanja odnosa
med Bogom in človekom, ki ga ni prekoračilo nobeno izmed teh gibanj. Ves
srednji vek je prevladovalo prepričanje, da so ljubezen, spoznanje in skupnost
možni zgolj med tem, kar si je vsaj podobno, če že ne more biti enako. Če je
človek hotel priti v skupnost z Bogom, je moral najprej postati zares pobo
žen, to je »soobličen« z Bogom. Praviloma so tudi mislili, da je vera odvisna
od spoznanja, se pravi, da lahko veruješ zgolj v to, kar si spoznal. Spoznanje
Boga pa je zahtevalo več kot to, kar prinaša poslušanje oznanjane Božje bese
de, evangelija. Terjalo je korenito preobrazbo človeka, s katero bi ta šele pos
tal vreden odrešenja, in sicer tako, da sodeluje z Božjo milostjo, ki mu je ved
no znova dana za nadaljnjo rast v podobnosti. S tem je bilo »pozabljeno«,
da je prav evangelij »Božja moč« (Rim 1,16).
Srednjeveški kristjan je zato bil romar oziroma popotnik, ki v svoji hoji
za Jezusom nikoli ni mogel vedeti, ali tudi pride na cilj, v nebeško Kraljestvo.
Bog je res postal človek, da bi se človek lahko »pobožil«, toda kdo lahko ve,
ali bo kdaj dovolj pobožen? Jezus je Odrešenik, toda ali je tudi moj? No
ben popotnik na svojem zemeljskem potovanju si sploh niti ni smel domiš
ljati, da se bo na koncu izkazal vrednega slave, ne pa kazni. V obtožnici pro
ti Ivani Orleanski (1412–1431) so ji med drugim prav to očitali. Pot odrešen
ja je bila namreč fides caritate formata, se pravi vera, ki jo je formirala dejav
na ljubezen, ne pa vera iz poslušanja oznanjene Božje besede. Vera, ki je zgolj
iz poslušanja oznanila (prav ta pa bo Luthrova sola fides), je veljala samo za
začetno privolitev razuma Božjemu razodetju, za fides informis, neobliko
vano, neudejanjeno vero in samo po sebi nedejavno vero, ki, kolikor ostane
nedejavna, postane fides mortua – »mrtva vera«, ki je omenjena v Jakobo
vem pismu. To, kar je dejavno, in iz fides informis šele naredi odrešujočo ve
ro, je ljubezen, caritas. Za Luthra pa bo, narobe, dejavna ljubezen izhajala iz
odrešujoče vere, ta pa iz poslušanja oznanila (Rim 10,17). Vera je za Luthra
preprosto zaupanje v zvestobo in dobroto Boga, v njegove obljube. Prerojeni
smo »iz nepropadljivega, po Božji besedi, ki je živa in večna«, pravi Prvo Pet
rovo pismo 1,23. Peter še pristavi, da je to beseda, ki je oznanjana kot evange
lij (1 Pt 1,25); evangelij, ki je »Božja moč« (Rim 1,16).
Milost je bila na splošno razumljena kot gratia gratum faciens, se pravi
milost, ki človeka prenovi: očisti dušo in jo naredi poslušno Bogu ter ljube
čo. Razumeli so jo s prispodobo predmetne resničnosti, kot nekaj, kar z »vli
vanjem« (infusio) pride v človeka, v njem deluje in ga »soobliči« z Bogom,
če se človek le potrudi in z njo sodeluje. Šlo je, seveda, za mnogostopenjski
