Page 46 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem

To tudi pomeni, da pravo vprašanje ni, ali je kdo lahko skoz in skoz pravi­
čen in dober ali ne, zunaj, znotraj in še kje, temveč to, ali Bogu lahko zaupa­
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije mo glede tega, kar pravi o človeški naravi, in ali se strinjamo z njegovo sod­
bo. Prava »soobličnost« z Bogom in prava pobožnost sta v tem, da se z njo
strinj­amo (spokorjenje/sprememba mišljenja) in zaupamo (vera) Kristusu za
svojo pravičnost. Človek je namreč že opravičen, to je osvobojen greha, da
lahko pripada Bogu, ki mu hkrati tudi že pripada. Če to veruje, takšna vera
nujno obrodi ljubezen in dobra dela, kakor dobro drevo obrodi dobre sadeže.
Kjer ni del, očitno ni bilo vere. Luther nikoli ni mislil, da je odrešujoča vera
naša odločitev strinjati se z določeno trditvijo.

Ko je jeseni 1517 sestavljal Razpravo o moči odpustkov, splošno zna­
no pod naslovom Petindevetdeset tez, in morda hkrati napisal tudi Pojasni­
la (Resolutiones), ki so bila objavljena šele avgusta naslednje leto, je bil verje­
tno nekje med prvim in drugim »obratom«. V predgovoru k prvemu zvez­
ku svojih zbranih spisov v latinščini iz leta 1545 se spominja doživljaja te­
ga »obrata« v svojem dojemanju Božje pravičnosti in ga postavi v obdobje,
ko se je začel ukvarjati s svojimi drugimi predavanji o psalmih, se pravi v le­
to 1518. Prikaže ga kot enkraten dogodek, kakor da ne bi bilo »preusmeritve
pogleda«, o kateri smo pravkar govorili. Vemo pa, da se mu je že v obdob­
ju prvih predavanj o psalmih (1513–1515) Božja pravičnost razodela kot mi­
lost. Zato je večina strokovnjakov sklepala, da se je zmotil in da je pravzaprav
mislil na ta predavanja. Vendar se v tem primeru izgubi razloček med obema
»obratoma« in starejše spise beremo, kakor da bi bili pisani s stališča bolj
»lutrovskega« Luthra. Danes prevladuje mnenje, da je stari Luther v svo­
jih »spominih« zavestno ali nezavedno »vrinil« en obrat v drugega in tako
zakril razliko med tem, kar mu je bilo razodeto prej, in svojim dokončnim
videnjem Božje pravičnosti.

Čeprav torej v obdobju nastanka Petindevetdesetih tez Luthrovo do­
jemanje Božje milosti po vsej verjetnosti še ni bilo dokončno izoblikova­
no, je bilo v veri že tu. V tem primeru so Pojasnila morala biti napisana še­
le naslednje leto. Pojasnilo k dvainšestdeseti tezi je namreč že »dovršeno
lutrovsko«. Sicer pa je bil cerkveni problem sistema odpustkov tesno pove­
zan z Luthrovim osebnim problemom spovedi. Tako se trideseta teza glasi:
»Nihče ne more biti prepričan o pristnosti svojega kesanja.« Vse skupaj pa
se začne z razkrivanjem svetopisemskega pomena spokorjenja, ki je spreobr­
njenje, ne pa izvršitev naložene zakramentalne »pokore«. Pravo spokorjenje,
ki ga v nas milostno izzove Božja beseda, ni enkratno dejanje, temveč živ­
ljenje v slavo Boga, ki je svet in milosten hkrati. In ravno zato, ker je neneh­
no spreobračan­je jemal tako zelo resno, kot znamenje vere pred Bogom, je z
Razpravo nastopil proti sistemu odpustkov.

Odpustki so bili neposredno povezani z zakramentom spovedi. Imeli so
jih za način, kako se Kristusove zasluge in »presežne« zasluge svetnikov lah­
ko uporabijo namesto kazni za odpuščene grehe in kot nadomestilo za »po­