Page 58 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 58
ven človik v tim sercei, kadar ta isti nei izpačen, de ima en krotag inu tyih
duh.
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije
Človek kot Božja podoba
Ko je Bog ustvaril človeka, ga ni zgnetel iz brezoblične snovi, ampak »je
rakal, sturimu človeka an pild, de bo nam glih«, tako je človek postal Božja
podoba. Z bogopodobnostjo so dane človeku nadnaravne »sposobnosti«, je
v posvečujoči milosti, ima mimonaravne darove in dobi pravico gospodovan
ja čez vso zemljo. O človeku kot Božji podobi spregovori v 17. poglavju Ene
dolge predguvori (1557). »Inu Bug je sturil tiga človeka sebi k animu pildu.«
Bistvo Božje podobe po Trubarju je človekova duša ter njene zmožnosti uma
in volje: spomin je podoba Božje moči, razum je podoba Božje modrosti, člo
vekova volja je podoba Božje pravice. Vse te lastnosti je Bog človeku ustva
ril skozi svojo podobo. V celotnem stvarstvu se razodeva »ta prava risnična
štalt inu natura Božia«. Predvsem pa se razodeva v Božjem Sinu, katerega je
Bog poslal na svet, da bi človeka odrešil, pa tudi, da bi človek po njem spoz
nal Boga, kakršen je. V istem, sedemnajstem poglavju Ene dolge predguvori
ob bogopodobnosti nakazuje Božje otroštvo, v katerem je človek zaradi Jezu
sa Kristusa, ki ga je odrešil. Človek je namreč v raju zapravil Božjo podobo,
in to po svoji svobodni volji. Za Trubarja smemo reči, da priznava svobod
no voljo prvega človeka. Človek je grešil ravno zato, ker je imel svobodno vol
jo. Od njega je bilo odvisno, ali bo izpolnil Božjo zapoved kljub zapeljevanju
hudobnega duha.
Po stvarjenju žene je »Bug oba žegnal«. Oba skupaj sta dobila poleg gos
podovanja zemlji nove naloge, naj »rastite tar gmeraite inu napelnite zemlo«.
Človek vseh darov ni prejel le zase, ampak jih je prejel za ves človeški rod, ki
naj bi napolnil zemljo. Vendar Božje preizkušnje prva človeka nista prestala,
skušnjava je bila premočna. Podlegla sta ji in sledila je kazen. Toda takoj tudi
obljuba odrešenja.
Človekovo prvotno stanje Trubar celovito predstavi v štirih poglavjih
Ene dolge predguvori, in sicer v 18. poglavju govori: »Adam inu Eva, preden
sta grešila, sta imeila pravi pild Božy, te velike modrusti, zastopnosti inu iste
šlaht kunšti v sebi.« V 19. poglavju govori o tem, kako »ta perva človeka sta
bila cilu brumna, sveta, pres vseh hudih žel; sta deržala popolnoma inu volnu
vse Božye zupuvidi«. V 20. poglavju Trubar opeva telesno lepoto prvih star
šev: »Adam, Eva pred grehom sta bila lipa, močna inu sta moistrila vse ži
ve stvari na zemli.« Pred grehom sta prva starša živela v raju in bila sta prava
Božja podoba. Trubar misli, da Sveti Duh po Mojzesu ni zastonj toliko go
voril o tej Božji podobi v njiju, saj je hotel ljudem razodeti lepoto in dosto
janstvo človeka pred grehom.
duh.
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije
Človek kot Božja podoba
Ko je Bog ustvaril človeka, ga ni zgnetel iz brezoblične snovi, ampak »je
rakal, sturimu človeka an pild, de bo nam glih«, tako je človek postal Božja
podoba. Z bogopodobnostjo so dane človeku nadnaravne »sposobnosti«, je
v posvečujoči milosti, ima mimonaravne darove in dobi pravico gospodovan
ja čez vso zemljo. O človeku kot Božji podobi spregovori v 17. poglavju Ene
dolge predguvori (1557). »Inu Bug je sturil tiga človeka sebi k animu pildu.«
Bistvo Božje podobe po Trubarju je človekova duša ter njene zmožnosti uma
in volje: spomin je podoba Božje moči, razum je podoba Božje modrosti, člo
vekova volja je podoba Božje pravice. Vse te lastnosti je Bog človeku ustva
ril skozi svojo podobo. V celotnem stvarstvu se razodeva »ta prava risnična
štalt inu natura Božia«. Predvsem pa se razodeva v Božjem Sinu, katerega je
Bog poslal na svet, da bi človeka odrešil, pa tudi, da bi človek po njem spoz
nal Boga, kakršen je. V istem, sedemnajstem poglavju Ene dolge predguvori
ob bogopodobnosti nakazuje Božje otroštvo, v katerem je človek zaradi Jezu
sa Kristusa, ki ga je odrešil. Človek je namreč v raju zapravil Božjo podobo,
in to po svoji svobodni volji. Za Trubarja smemo reči, da priznava svobod
no voljo prvega človeka. Človek je grešil ravno zato, ker je imel svobodno vol
jo. Od njega je bilo odvisno, ali bo izpolnil Božjo zapoved kljub zapeljevanju
hudobnega duha.
Po stvarjenju žene je »Bug oba žegnal«. Oba skupaj sta dobila poleg gos
podovanja zemlji nove naloge, naj »rastite tar gmeraite inu napelnite zemlo«.
Človek vseh darov ni prejel le zase, ampak jih je prejel za ves človeški rod, ki
naj bi napolnil zemljo. Vendar Božje preizkušnje prva človeka nista prestala,
skušnjava je bila premočna. Podlegla sta ji in sledila je kazen. Toda takoj tudi
obljuba odrešenja.
Človekovo prvotno stanje Trubar celovito predstavi v štirih poglavjih
Ene dolge predguvori, in sicer v 18. poglavju govori: »Adam inu Eva, preden
sta grešila, sta imeila pravi pild Božy, te velike modrusti, zastopnosti inu iste
šlaht kunšti v sebi.« V 19. poglavju govori o tem, kako »ta perva človeka sta
bila cilu brumna, sveta, pres vseh hudih žel; sta deržala popolnoma inu volnu
vse Božye zupuvidi«. V 20. poglavju Trubar opeva telesno lepoto prvih star
šev: »Adam, Eva pred grehom sta bila lipa, močna inu sta moistrila vse ži
ve stvari na zemli.« Pred grehom sta prva starša živela v raju in bila sta prava
Božja podoba. Trubar misli, da Sveti Duh po Mojzesu ni zastonj toliko go
voril o tej Božji podobi v njiju, saj je hotel ljudem razodeti lepoto in dosto
janstvo človeka pred grehom.
