Page 62 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem

Trubarjeva kulturna antropologija

beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije Ko govorimo o človeku kot simbolnem bitju, pri Trubarju že spoznava­
mo, da je človek kulturno bitje in je pogojen z jezikom. Njegovo prizadevanje
za Božjo besedo v maternem jeziku je posledica zavedanja, da je jezik človeš­
ko sredstvo, v katerem se uteleša Duh in človek po njem spoznava Božji na­
uk. Vprašanje Boga in njegove bivanjske resničnosti se pojavlja vedno v člo­
vekovi zavesti, in to vsakokrat na način, ki ga človek po svoje določa. Z bese­
dami je sposoben izražati svoja spoznanja, doživetja, občutja, vrednotenja in
odločitve. Čim bolj razvito, bogato in obsežno je človekovo govorjenje, tem
bolj se kaže njegova duhovnost. S tega vidika moremo pri Trubarju poudariti
njegovo vizionarsko razumevanje človeka, ki se more z jezikom in s svojo teo­
loško govorico v polnosti uresničiti kot religiozno in kulturno bitje. To člo­
vekovo podobo je imel Trubar nenehno pred očmi, zato si je vse svoje življen­
je prizadeval, da bi ljudem približal »pravo, staro in zveličavno« vero in z
njo evangelij Jezusa Kristusa.

Njegova skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, ki jo lahko prej­
me s pomočjo njemu razumljivega jezika, nam daje možnost razjasnitve nje­
govega sporočila z vidika kulturne antropologije. Že Zmago Šmitek in Bo­
židar Jezernik sta v pregledu antropološke tradicije na Slovenskem Trubar­
ja posredno, deloma pa tudi neposredno uvrstila med klasike slovenske kul­
turne antropologije. Če smo elemente teološke antropologije mogli izluščiti
iz katekizemskih besedil in Ene dolge predguvori, nam za predstavitev značil­
nosti kulturne antropologije poleg slednjih morejo služiti Trubarjevi predgo­
vori in posvetila.

V katekizemskih besedilih iz let 1550 do 1575 daje napotke preprostemu
slovenskemu človeku, ki ga sicer vzgaja v osnovnih verskih resnicah, vendar
ga vzgaja tudi kot državljana, kot etičnega posameznika, odgovornega za­
konskega partnerja, ljubečega roditelja, strogega, a pravičnega učitelja, gospo­
darja, delodajalca, delavca, »hlapčiča« in »dekliča«. Ko v Katekizmu (1550)
na prvo mesto postavlja stvarjenje človeka, takoj za tem v dekalogu postavlja
norme, po katerih naj živi človek, da bo vreden svojega Stvarnika, ob tem pa
močno poudarja vlogo človeka, ki naj bo svojemu bližnjemu predvsem člo­
vek. Pri tem izpostavlja pravične in zdrave medčloveške odnose.

Trubarjev človek je v prvi vrsti odgovoren Bogu, vendar nič manj svoje­
mu bližnjemu Vsak človek, različnega stanu, je namreč vreden, da je njegovo
delo ali opravilo cenjeno, saj je všeč Bogu takšno, kakršno je. Tako lahko re­
čemo, da je Trubar svojim sodobnikom razložil in prvi zapisal, da izpolnje­
vanje verskih zapovedi ni zgolj in izključno pokorščina Bogu, ampak je to
tudi služba sočloveku. Zapisal je, zakaj je treba spoštovati posamezne pokli­
ce, zakaj je družba razdeljena na oblastnike in podložnike, zakaj so eni hlap­
ci in dekle, drugi pa gospodarji. Svetoval je, kako naj se vedejo nadrejeni do
podrejenih in obratno; kakšni naj bodo starši do otrok in otroci do staršev,