Page 60 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem

slovenski izraz ubesedil območje Božjega, je s tem dejanjem soustvaril slo­
venski jezik. V pismu ljubljanskemu cerkvenemu odboru marca 1560 je pisal
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije o tem, kako je iskal izraze in zakaj se je odločal za tiste, ki jih je končno upo­
rabil v svojem pisanem jeziku:

Lahko bi prevedel in postavil za uržah vzrok, za gnado milost, za milost
pomilosardiju, za ferdamnene pogublene ali zgublene, za trost utisanje, za
nuc prid, za leben život, za erbsčina dedina, za lon plačja, za štima glas
itd., kakor sem nekatere teh besed tudi rabil. Vendar sem hotel ostati pri
preprostem kranjskem jeziku.
Trubarjev odnos do jezika kot antropološke kategorije v človekovi sim­
bolni bivanjskosti moremo presojati širše, saj nakazuje svoje široko razume­
vanje kulturnega okolja, v katerem živi njegov preprosti človek. Ni mu nam­
reč vseeno, s katerimi izrazi bo temu svojemu človeku posredoval verske res­
nice, ki ga bodo dvignile nad njegovo »ubogo preproščino«. Ubog in prep­
rost po Trubarju ni človek v današnjem pomenu besede, ampak je ubog tisti
njegov človek, ki ne pozna evangelija in nima možnosti poslušati Božje be­
sede v maternem jeziku. To je Trubarju največja oblika uboštva. Širše pa je
zanj ubog njegov preprosti človek tudi zaradi tega, ker nima šol, v katerih bi
se izobrazil in seznanil tudi z lepimi umetnostmi. V pismu Adamu Bohoriču
1. avgusta 1565 toži:
Veleomikani mož! Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ
nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine, saj je prava sramota, ka­
ko se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje du­
hovne izobrazbe.
Trubarjev človek torej potrebuje najprej duhovno izobrazbo – vero in z njo
kulturne dobrine, med katerimi sta na prvem mestu jezik in tiskana knjiga.
V Trubarjevem iskanju teološkega izraza je mogoče prepoznati iskanje
človeka, ki se zaveda odgovornosti svojega početja. Avtonomija slovenske­
ga jezika v Trubarjevih očeh ni bila zgolj v nadomestilu domače besede za
tujo, temveč je bila povezana s celotno narodovo dušo. Po načelu razumlji­
vosti je Trubar pač moral govoriti v jeziku svojih bralcev, imel pa je pred oč­
mi predvsem bralčevo ukaželjnost in njegovo potrebo po Božji besedi. Ho­
tel je pojasniti verske resnice, a nikoli drugače, kot je to storil v pridigi in ka­
tehezi. S svojo teološko govorico, ki jo moramo razumeti v širšem kontekstu
kulture 16. stoletja, je ustvaril možnosti za nadaljnjo kulturno rast sloven­
stva. Slovenskemu človeku je na široko odpiral razumevanje za novo, drugač­
no življenj­e v sferi še vedno religioznega, ki pa se je vedno bolj dotikalo svet­
nega, človeškega. Od tu pa moremo slediti Trubarju in njegovemu delu skozi
oči kulturne antropologije, ki človeka presoja v njegovi kulturni pogojenosti.