Page 59 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 59
Tudi v Articulih (1562) Trubar govori o lepoti in sreči človeka v njego 57
vem prvotnem stanju in o njegovi svobodni volji:
protestantska skrb za človeka
Ta človik v tim začetku ie bil pravičin, moder, svet, lastne fray vole, misli
inu diane, lep sturien inu obdan S. Duhum, cilu srečen stvarien od Buga.
Trubar ne dvomi v človekovo bogopodobnost. V svoji stvarjenjskosti je
človek poklican v občestvo z Bogom in povabljen, da se upodablja po Kris
tusu, vendar je zaradi svoje narave ogrožen z grehom. Božja podoba v njem je
bila prenovljena po Božjem Sinu Jezusu Kristusu, ki svoje odrešenjsko delo
vanje človeku daje skozi odpuščanje in opravičenje.
Čeprav je Bog človeka kaznoval z izgonom iz raja in je človek sebe spoz
nal kot slabotnega grešnika, je človek še vedno odvisen od Božje naklonje
nosti – milosti. V tej Trubarjevi veri o vzajemni odvisnosti se kaže njegov
antropocentrizem, ki potrjuje protestantsko načelo »sola gratia«. Trubar
ju pomeni milost največje dejanje Božje naklonjenosti. Bog mu je dopustil –
naklonil milost, da je izpolnil svoje največje poslanstvo, oznanjevanje Božje
besede v slovenskem jeziku. Tudi drugim ljudem želi Božje naklonjenosti, ki
je milost po volji Jezusa Kristusa. V nemškem predgovoru v Ta prvi deil tiga
Noviga testamenta 1557 pravi:
Bog mi je dal milost in navdih, da sem katekizem, druge pesmi, pridigo
o pravi veri ter njeni veljavi in šolske tablice, iz katerih se mladi Slovenci
lahko naučijo brati, v kratkem času dokončal.
Znanje jezika – maternega in tujega – je ena največjih vrednot, je dar Svetega
Duha, dan človeku po Božji milosti.
Teološka govorica
Človek je v svoji bivanjskosti bitje odnosa, je simbolno bitje. Teologi
ja človeku razlaga Božje razodetje in človek Boga sprejema v sedanjosti, ta
ko govorimo o človeku in njegovem odnosu do Boga, ki se kaže in izraža v
govorici. Zato se mora Božja govorica nenehno prilagajati človekovi, in sicer
v neki določeni kulturi in v tistih okvirih, ki jih je človek sposoben ter pri
pravljen sprejeti. Le tako bo lahko teološka govorica človeku približala Bož
jo, ki je človeku vse bolj odtujena. Problem odtujenosti je v tem primeru pro
blem komunikacije in ko govorimo o antropologiji teološke govorice, imamo
v mislih Božjo besedo in njeno vlogo v človeški interkomunikaciji. S tega vi
dika moramo tudi pri iskanju antropoloških značilnosti Trubarjeve teologije
govoriti o njegovem odnosu do jezika kot o odnosu v območju teološke an
tropologije. Čeprav je Trubar v iskanju izraza delal nekako nagonsko, iz not
ranje potrebe in, kakor sam pravi, »Bog mi je dal milost in navdih«, da je v
vem prvotnem stanju in o njegovi svobodni volji:
protestantska skrb za človeka
Ta človik v tim začetku ie bil pravičin, moder, svet, lastne fray vole, misli
inu diane, lep sturien inu obdan S. Duhum, cilu srečen stvarien od Buga.
Trubar ne dvomi v človekovo bogopodobnost. V svoji stvarjenjskosti je
človek poklican v občestvo z Bogom in povabljen, da se upodablja po Kris
tusu, vendar je zaradi svoje narave ogrožen z grehom. Božja podoba v njem je
bila prenovljena po Božjem Sinu Jezusu Kristusu, ki svoje odrešenjsko delo
vanje človeku daje skozi odpuščanje in opravičenje.
Čeprav je Bog človeka kaznoval z izgonom iz raja in je človek sebe spoz
nal kot slabotnega grešnika, je človek še vedno odvisen od Božje naklonje
nosti – milosti. V tej Trubarjevi veri o vzajemni odvisnosti se kaže njegov
antropocentrizem, ki potrjuje protestantsko načelo »sola gratia«. Trubar
ju pomeni milost največje dejanje Božje naklonjenosti. Bog mu je dopustil –
naklonil milost, da je izpolnil svoje največje poslanstvo, oznanjevanje Božje
besede v slovenskem jeziku. Tudi drugim ljudem želi Božje naklonjenosti, ki
je milost po volji Jezusa Kristusa. V nemškem predgovoru v Ta prvi deil tiga
Noviga testamenta 1557 pravi:
Bog mi je dal milost in navdih, da sem katekizem, druge pesmi, pridigo
o pravi veri ter njeni veljavi in šolske tablice, iz katerih se mladi Slovenci
lahko naučijo brati, v kratkem času dokončal.
Znanje jezika – maternega in tujega – je ena največjih vrednot, je dar Svetega
Duha, dan človeku po Božji milosti.
Teološka govorica
Človek je v svoji bivanjskosti bitje odnosa, je simbolno bitje. Teologi
ja človeku razlaga Božje razodetje in človek Boga sprejema v sedanjosti, ta
ko govorimo o človeku in njegovem odnosu do Boga, ki se kaže in izraža v
govorici. Zato se mora Božja govorica nenehno prilagajati človekovi, in sicer
v neki določeni kulturi in v tistih okvirih, ki jih je človek sposoben ter pri
pravljen sprejeti. Le tako bo lahko teološka govorica človeku približala Bož
jo, ki je človeku vse bolj odtujena. Problem odtujenosti je v tem primeru pro
blem komunikacije in ko govorimo o antropologiji teološke govorice, imamo
v mislih Božjo besedo in njeno vlogo v človeški interkomunikaciji. S tega vi
dika moramo tudi pri iskanju antropoloških značilnosti Trubarjeve teologije
govoriti o njegovem odnosu do jezika kot o odnosu v območju teološke an
tropologije. Čeprav je Trubar v iskanju izraza delal nekako nagonsko, iz not
ranje potrebe in, kakor sam pravi, »Bog mi je dal milost in navdih«, da je v
