Page 63 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem

i na vdove in starejše ženske, ki so bile v družbi porinjene na obrobje, je 61
pomislil. Tolažil jih je, da je tudi njihovo delo potrebno, in da s tem, ko uči­
jo mlajše in jim dajejo zgled, pomagajo vsej družini. Trubar v svojih normah, protestantska skrb za človeka
ki jih postavlja različnim stanovom, izhaja iz judovsko-krščanske tradicije,
vendar v svojem podajanju svetopisemskih naukov natanko prepozna razme­
re v svojem okolju. To Trubarjevo kulturno okolje njegovega prostora in časa
moremo prepoznati iz predgovorov in posvetil k slovenskim in hrvaškim tis­
kom.

Kulturno okolje Trubarjevega sveta

Že predgovor k prvi knjigi – Katekizmu (1550) – bralca informira o ver­
skih razmerah v deželi, kjer živijo »vsi Slovenci«, katerim je knjiga namenje­
na. Avtor namreč poudarja, da je katekizem »pustil prepisati v ta naš jezik«,
da bi svoje neuko ljudstvo poučil v veri, hkrati pa sporoča, da bo tako poma­
gal svojemu slovenskemu človeku

spoznati tiga antikrista, kir zdai povsod po sveidtu hodi v eni človeiski an­
dahtlivi štalti inu hoče s človeskimi postavami, s falš pridigo inu z obljuba­
mi tar prytežom te ludi odpelati od prave vere.
Izvemo še pomembno informacijo o skupini ljudi, ki je v tem kulturnem
okolju bila zadolžena in sposobna mladim in starejšim prenesti nauk oziro­
ma člene prave vere, in sicer se Trubar obrača na »zveiste brumne farmoštre,
pridigarye, šullmastre inu stariše inu vse te, kir znaio brati«. Enako skupi­
no zadolženih za versko izobraževanje – šolnike, pridigarje in gospodarje –
omenja v predgovoru h Katekizmu (1555), kjer »vsem vernim kersčenikom tiga
krainskiga inu slovenskiga iezika« sporoča, da so v katekizmu med drugim
»navuki, koku vsaki sui stan ima pelati«.
Matejev evangelij – prvi biblični prevod v slovenski jezik – Trubar pos­
veča kolektivnemu naslovljencu, njegovi »pravi Cerkvi božy tiga slovenskiga
iezika«. Svojo gmajno, občestvo, opredeli z jezikom in bralcu, ki je v tem pri­
meru lahko nekdo zunaj te jezikovne skupine, sporoča: »[t]a vegši del ludi v
naši deželi druziga ieziga ne zna, samuč ta slovenski«. Govori sicer o skupini
ljudi, vendar so v njej posamezniki, ki jih opredeljuje jezik, in to slovenski je­
zik. Trubarjev odnos do posameznikov je zelo čustven:
Tiga [Matejev evangelij] vi zdai od nas koker eno mahinu kossilce oli iu­
žinico v dobrim vzamite, inu špižate vaše duše, dotle z božyo pomočio te
druge evangelie inu listuve preobernemo.
Nehote ali hote izpostavi določene vrednote, ki so za naslovnika posebej po­
membne, »tretjemu« v tem odnosu pa omogoči, da prepozna človeka, ki mu