Page 15 - Zirnstein, Elizabeta, 2016. Izumi, avtorska dela in drugi rezultati ustvarjalnosti in inovativnosti delovnem razmerju. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 15
Alokacija koristi, ki izhajajo iz ustvarjalnosti in inovativnosti v delovnem razmerju 15
(proizvoda ali postopka), varovanega s patentom, in sicer za določen čas,
praviloma 20 let (28. člen Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelek-
tualne lastnine, v nadaljevanju: TRIPS3).
V slovenskem pravu je patent pravica, ki se podeli za izum s sleherne-
ga področja tehnike, ki je nov, na inventivni ravni in industrijsko uporab-
ljiv (10. člen Zakona o industrijski lastnini, v nadaljevanju: ZIL-14.) Patent
imetniku zagotavlja izključne pravice do izdelovanja, uporabe, ponujanja
v prodajo, prodaje ali uvažanja zadevnega proizvoda ali postopka (18. člen
ZIL-1). Ekonomski učinek teh upravičenj je v monopolnem dobičku, ki
ga imetnik patenta zasluži oziroma v prihodku od prodanih licenc za iz-
koriščanje patenta.5 Poleg opisanih materialnih upravičenj patent podelju-
je tudi pravico izumitelja, da je kot tak naveden v patentni prijavi in vseh
drugih listinah. Gre za t. i. moralno pravico izumitelja (Godenhielm 1973,
82), ki jo varujejo tako Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine6
kot tudi Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (EPK7), zagotavlja
pa jim jo tudi 60. člen Ustave RS8 ter 118. člen ZIL-19.
3 Velja poudariti, da patent ne podeljuje pravice proizvajanja, uporabe ali trgovanja, kakor včasih za-
sledimo v bolj laični literaturi. Vse te pravice bi izumitelj imel tudi, če patentno varstvo sploh ne bi
obstajalo – svojo stvaritev bi lahko ravno tako uporabljal, jo prodajal ali proizvajal. Bistvo patenta je
v tem, da ima izumitelj izključno pravico uporabe, trgovine in proizvodnje. Zato pravimo, da patent
podeljuje »pravico izključiti« (Zirnstein 2007, 16).
4 Uradni list RS, št. 45/2001, 96/2002, 7/2003, 37/2004, 102/2004, 20/2006, 51/2006, 100/2013.
5 Razlogi, zaradi katerih se prijavitelji odločajo za varstvo izuma s patentom, pa so lahko tudi drugač-
ni. Podjetja prijavljajo patente, da preprečijo kopiranje njihovih izumov (t. i. free riding«); da drugim
podjetjem preprečijo prijavo njihovih inovacij (t. i. blocking patents); da si zagotovijo boljše pogajal-
sko izhodišče, ko se z drugimi podjetji dogovarjajo o križnem licenciranju; da dvignejo ugled podje-
tja ipd. Več o tem v Kortum in Lerner 1999; Cohen, Nelson in Walsh 2000; Cohen 2010.
6 Uradni list SFRJ-MP, št. 5/1974, 7/1986; Uradni list RS št. 24/1992, Uradni list RS-MP, št. 9/1992,
3/2007. Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine določa v svojem 4. členu: »Izumitelj ima
pravico biti kot tak naveden v patentu«.
7 V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na 62. člen EPK, ki določa pravico izumitelja do omembe, ter
na 2. točko 27. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki pravi: »Vsakdo ima pravico do varstva
moralnih in premoženjskih koristi, ki izvirajo zanj iz njegovega znanstvenega, književnega ali ume-
tniškega dela, torej ustvarjalnega dela, ki ga imenujemo avtorstvo v širšem pomenu in katero zade-
va varstvo pravic iz ustvarjalnosti, torej pravic, ki za ustvarjalce npr. izvirajo iz umetniške, znanstve-
ne, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti.«
8 Uradni list RS/I, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/06, 47/2013.
9 Za razliko od 4. člena Pariške konvencije in 62. člena EPK je določba 118. člena ZIL-1 nekoliko šir-
ša, saj določa pravico izumitelja, da je kot tak naveden v prijavi in »v vseh dokumentih«. V obrazlo-
žitvah ZIL-1 ta razlika ni podrobneje predstavljena, kakor tudi niso obrazloženi razlogi zanjo. Me-
nimo, da je v ZIL-1 mišljena pravica do omembe v vseh drugih uradnih dokumentih, ki so poveza-
ni s prijavo patenta. Naj kot zanimivost povemo še, da je bilo za zakonodajo bivše Sovjetske zveze in
drugih socialističnih držav značilno, da moralna pravica izumitelja ni bila omejena zgolj na omem-
bo v patentni prijavi, pač pa je obsegala omembo izumitelja tudi ob imenu invencije, na izdelkih, ki
so bili na njeni podlagi izdelani ali na embalaži tovrstnih izdelkov ipd (Godenhielm 1973, 82).
(proizvoda ali postopka), varovanega s patentom, in sicer za določen čas,
praviloma 20 let (28. člen Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelek-
tualne lastnine, v nadaljevanju: TRIPS3).
V slovenskem pravu je patent pravica, ki se podeli za izum s sleherne-
ga področja tehnike, ki je nov, na inventivni ravni in industrijsko uporab-
ljiv (10. člen Zakona o industrijski lastnini, v nadaljevanju: ZIL-14.) Patent
imetniku zagotavlja izključne pravice do izdelovanja, uporabe, ponujanja
v prodajo, prodaje ali uvažanja zadevnega proizvoda ali postopka (18. člen
ZIL-1). Ekonomski učinek teh upravičenj je v monopolnem dobičku, ki
ga imetnik patenta zasluži oziroma v prihodku od prodanih licenc za iz-
koriščanje patenta.5 Poleg opisanih materialnih upravičenj patent podelju-
je tudi pravico izumitelja, da je kot tak naveden v patentni prijavi in vseh
drugih listinah. Gre za t. i. moralno pravico izumitelja (Godenhielm 1973,
82), ki jo varujejo tako Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine6
kot tudi Konvencija o podeljevanju evropskih patentov (EPK7), zagotavlja
pa jim jo tudi 60. člen Ustave RS8 ter 118. člen ZIL-19.
3 Velja poudariti, da patent ne podeljuje pravice proizvajanja, uporabe ali trgovanja, kakor včasih za-
sledimo v bolj laični literaturi. Vse te pravice bi izumitelj imel tudi, če patentno varstvo sploh ne bi
obstajalo – svojo stvaritev bi lahko ravno tako uporabljal, jo prodajal ali proizvajal. Bistvo patenta je
v tem, da ima izumitelj izključno pravico uporabe, trgovine in proizvodnje. Zato pravimo, da patent
podeljuje »pravico izključiti« (Zirnstein 2007, 16).
4 Uradni list RS, št. 45/2001, 96/2002, 7/2003, 37/2004, 102/2004, 20/2006, 51/2006, 100/2013.
5 Razlogi, zaradi katerih se prijavitelji odločajo za varstvo izuma s patentom, pa so lahko tudi drugač-
ni. Podjetja prijavljajo patente, da preprečijo kopiranje njihovih izumov (t. i. free riding«); da drugim
podjetjem preprečijo prijavo njihovih inovacij (t. i. blocking patents); da si zagotovijo boljše pogajal-
sko izhodišče, ko se z drugimi podjetji dogovarjajo o križnem licenciranju; da dvignejo ugled podje-
tja ipd. Več o tem v Kortum in Lerner 1999; Cohen, Nelson in Walsh 2000; Cohen 2010.
6 Uradni list SFRJ-MP, št. 5/1974, 7/1986; Uradni list RS št. 24/1992, Uradni list RS-MP, št. 9/1992,
3/2007. Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine določa v svojem 4. členu: »Izumitelj ima
pravico biti kot tak naveden v patentu«.
7 V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na 62. člen EPK, ki določa pravico izumitelja do omembe, ter
na 2. točko 27. člena Splošne deklaracije človekovih pravic, ki pravi: »Vsakdo ima pravico do varstva
moralnih in premoženjskih koristi, ki izvirajo zanj iz njegovega znanstvenega, književnega ali ume-
tniškega dela, torej ustvarjalnega dela, ki ga imenujemo avtorstvo v širšem pomenu in katero zade-
va varstvo pravic iz ustvarjalnosti, torej pravic, ki za ustvarjalce npr. izvirajo iz umetniške, znanstve-
ne, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti.«
8 Uradni list RS/I, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/06, 47/2013.
9 Za razliko od 4. člena Pariške konvencije in 62. člena EPK je določba 118. člena ZIL-1 nekoliko šir-
ša, saj določa pravico izumitelja, da je kot tak naveden v prijavi in »v vseh dokumentih«. V obrazlo-
žitvah ZIL-1 ta razlika ni podrobneje predstavljena, kakor tudi niso obrazloženi razlogi zanjo. Me-
nimo, da je v ZIL-1 mišljena pravica do omembe v vseh drugih uradnih dokumentih, ki so poveza-
ni s prijavo patenta. Naj kot zanimivost povemo še, da je bilo za zakonodajo bivše Sovjetske zveze in
drugih socialističnih držav značilno, da moralna pravica izumitelja ni bila omejena zgolj na omem-
bo v patentni prijavi, pač pa je obsegala omembo izumitelja tudi ob imenu invencije, na izdelkih, ki
so bili na njeni podlagi izdelani ali na embalaži tovrstnih izdelkov ipd (Godenhielm 1973, 82).
