Page 194 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 194
turizem v avstrijskem primorju
je po skupnem številu obiskovalcev precej zaostajal za drugima dvema, pred-
vsem Opatijo.
Opatija je bila prvo morsko zdravilišče na vzhodnem Jadranu, a se je
v primerjavi z drugimi najuspešnejšimi zdravilišči Avstro-Ogrske, kot so
bili Karlsbad, Bad Ischl, Baden, Marienbad, Meran, razvila relativno pozno
(Gottsmann, 1998). K njenemu nadaljnjemu uspešnemu razvoju sta pripo-
mogli nova moda in čedalje večja priljubljenost morskega turizma v Evropi
in tudi Avstro-Ogrski. Poleg Opatije, ki je postala drugi najuspešnejši zdravi-
liški kraj v državi, so tudi Gradež, Portorož, Lošinj, Lovran in druge obmo-
rske destinacije pridobivale vse več obiskovalcev in se razvijale v priljubljene
turistične destinacije. Uspešen turistični razvoj krajev je presekala 1. svetov-
na vojna.
Druga morska zdravilišča Avstrijske riviere
do prve svetovne vojne
Na območju Avstrijske riviere so se v drugi polovici 19. stoletja turistično raz-
vijali tudi drugi obmorski kraji. Državne statistike so v svojih letopisih od leta
1889 beležile obisk tudi na Malem Lošinju (z letom 1893 skupaj z Velikim Lo-
šinjem) in z letom 1909 še v Lovranu.
Turistični razvoj kvarnerskega otoka (Malega) Lošinja je tesno povezan
z Ambrožem Haračićem (profesor na Navtični šoli) in njegovimi raziskavami
klime in vegetacije otoka v letu 1880 (Kojić, 1956). Izsledki njegovih raziskav
so pritegnili pozornost tiskanih medijev in javnosti ter posebej zdravnikov, ki
so na vzhodni jadranski obali iskali primerne kraje za ustanovitev klimatskih
zdravilišč. Promotor turističnega razvoja na Malem Lošinju je bil tudi štajer-
ski zdravnik Conrad Clar iz Gleichenberga, ki je leta 1885 prišel na otok v is-
kanju primernega kraja in klime za zdravljenje svojega bolnega sina. Ustrezne
temperaturne in klimatske razmere (visoka vlažnost) na otoku so pripomog-
le k izboljšanju njegovega zdravstvenega stanja. Uspešni rezultati zdravlje-
nja so na otok privabili klimoterapevte in talasoterapevte, ki so tam pričeli z
zdravljenjem svojih pacientov. Blaga zimska klima, stalna vlažnost in miren
veter so pozitivno vplivali na zdravljenje in leta 1886 so v kraju zabeležili prvo
uradno turistično sezono. Istega leta sta bila pod pobudo Leopolda Schrötter-
ja ustanovljena Tujsko prometno društvo in Društvo za olepšavo in pogozdo-
vanje Lošinja. Konec 19. stoletja je bilo društvo za olepšavo in pogozdovanje
ustanovljeno tudi na Velikem Lošinju (Blažević, 1987, 64–65).
Mali in Veliki Lošinj sta bila uradno razglašena za zdraviliški kraj leta
1892. Ustanovljena je bila zdraviliška komisija s sedežem na Malem Lošinju.
192
je po skupnem številu obiskovalcev precej zaostajal za drugima dvema, pred-
vsem Opatijo.
Opatija je bila prvo morsko zdravilišče na vzhodnem Jadranu, a se je
v primerjavi z drugimi najuspešnejšimi zdravilišči Avstro-Ogrske, kot so
bili Karlsbad, Bad Ischl, Baden, Marienbad, Meran, razvila relativno pozno
(Gottsmann, 1998). K njenemu nadaljnjemu uspešnemu razvoju sta pripo-
mogli nova moda in čedalje večja priljubljenost morskega turizma v Evropi
in tudi Avstro-Ogrski. Poleg Opatije, ki je postala drugi najuspešnejši zdravi-
liški kraj v državi, so tudi Gradež, Portorož, Lošinj, Lovran in druge obmo-
rske destinacije pridobivale vse več obiskovalcev in se razvijale v priljubljene
turistične destinacije. Uspešen turistični razvoj krajev je presekala 1. svetov-
na vojna.
Druga morska zdravilišča Avstrijske riviere
do prve svetovne vojne
Na območju Avstrijske riviere so se v drugi polovici 19. stoletja turistično raz-
vijali tudi drugi obmorski kraji. Državne statistike so v svojih letopisih od leta
1889 beležile obisk tudi na Malem Lošinju (z letom 1893 skupaj z Velikim Lo-
šinjem) in z letom 1909 še v Lovranu.
Turistični razvoj kvarnerskega otoka (Malega) Lošinja je tesno povezan
z Ambrožem Haračićem (profesor na Navtični šoli) in njegovimi raziskavami
klime in vegetacije otoka v letu 1880 (Kojić, 1956). Izsledki njegovih raziskav
so pritegnili pozornost tiskanih medijev in javnosti ter posebej zdravnikov, ki
so na vzhodni jadranski obali iskali primerne kraje za ustanovitev klimatskih
zdravilišč. Promotor turističnega razvoja na Malem Lošinju je bil tudi štajer-
ski zdravnik Conrad Clar iz Gleichenberga, ki je leta 1885 prišel na otok v is-
kanju primernega kraja in klime za zdravljenje svojega bolnega sina. Ustrezne
temperaturne in klimatske razmere (visoka vlažnost) na otoku so pripomog-
le k izboljšanju njegovega zdravstvenega stanja. Uspešni rezultati zdravlje-
nja so na otok privabili klimoterapevte in talasoterapevte, ki so tam pričeli z
zdravljenjem svojih pacientov. Blaga zimska klima, stalna vlažnost in miren
veter so pozitivno vplivali na zdravljenje in leta 1886 so v kraju zabeležili prvo
uradno turistično sezono. Istega leta sta bila pod pobudo Leopolda Schrötter-
ja ustanovljena Tujsko prometno društvo in Društvo za olepšavo in pogozdo-
vanje Lošinja. Konec 19. stoletja je bilo društvo za olepšavo in pogozdovanje
ustanovljeno tudi na Velikem Lošinju (Blažević, 1987, 64–65).
Mali in Veliki Lošinj sta bila uradno razglašena za zdraviliški kraj leta
1892. Ustanovljena je bila zdraviliška komisija s sedežem na Malem Lošinju.
192
