Page 198 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 198
turizem v avstrijskem primorju
Dejavniki razvoja modernega turizma
v zdraviliščih Avstrijske riviere
Mednarodna literatura, ki obravnava področje zgodovine turizma, zdravni-
kom in njihovim znanstvenim dognanjem pripisuje osrednjo vlogo pri turi-
stičnih začetkih zdraviliških termalnih in morskih destinacij, ki so se zlasti
v 19. stoletju uveljavile v Evropi in Avstro-Ogrski. Podobno kot drugod po
Evropi so tudi v monarhiji medicinski diskurzi argumentirali uporabo termal-
ne in morske vode v zdravstvene namene. Tržaški zdravnik Alessandro Gora-
cucchi je v drugi polovici 19. stoletja v svojih zdravniških traktatih poudarjal
zdravilno vlogo morskega zraka, saj naj bi že samo potovanje po morju, kjer je
bil človek izpostavljen milemu nebu, zdravilno vplivalo na pljučno tuberkulo-
zo, kronični bronhitis in druge pljučne bolezni, živčna obolenja, hipohondri-
je, melanholije ter motnje, ki so nastopile po velikih intelektualnih napetostih
(Stradner, 1903, 91). Na podlagi takih in podobnih ugotavljanj o zdravju ko-
ristnih praks in novih metodah zdravljenja naštetih bolezni so se nekateri kra-
ji razvili kot zdraviliške destinacije. Opatija, Gradež in Portorož so na podlagi
svojih naravnih danosti in lege postali zanimivi za stroko, ki je v morskih kra-
jih izvajala nove zdraviliške metode. Kraji so imeli specifične začetke in pobu-
dnike razvoja.
Opatija, ki je sicer pričela svojo turistično dejavnost kot izletniški kraj,
se je kmalu pričela usmerjati v zdraviliško dejavnost, saj so v kraju zdravniki
ugotavljali zdravilne učinke morskega zraka ter navdušeno pisali o tamkaj-
šnji klimi in vegetaciji (Muzur, 2011, 861). Pobudo za izgradnjo klimatskega
zdravilišča je leta 1847 dal dr. Antonio Felice Giacich. Njegovo delo sta do-
polnila lokalna zdravnika dr. Juraj Matija Šporer in dr. Šime Mandić, ki sta
pripomogla k odprtju zimskega klimatskega zdravilišča. V Opatiji, ki je pos-
topoma pridobivala tudi značaj poletnega kopališkega kraja in tako sprejema-
la turiste skozi vse leto, so zdravniki odpirali svoje ordinacije in prakticira-
li različne metode zdravljenja. Svoje ordinacije so imeli pediater dr. Szegő, dr.
Schalk, dr. Mahler, dr. Stein je vodil medicinsko-mehanični inštitut po me-
todi dr. Zandra. Svoje sanatorije sta imeli tudi družbi Belega in Zlatega kri-
ža. Pomemben akter opatijskega turizma je bil dolgoletni vodja zdraviliške
komisije, dr. Julius Glax, ki je v kraju vodil zdraviliške dejavnosti, ki so obse-
gale različne terapije: kopanje v kopelih s segreto ali svežo morsko vodo, del-
ne kopeli, francoske sedeče kopeli (French seated baths) z vaginalnimi, hemo-
roidalnimi, rektalnimi tuši, rimske/irske (Roman/Irish) in zdravilne kopeli,
Band LXXVII, Heft 1, 1902; Band LXXXVI, Heft 3, 1906; Band XCII, Heft 2, 1907–1910; Band
11, Heft 1, 2 1911–1912, Neue Folge; Band 14, Heft 2, 1913, Neue Folge.
196
Dejavniki razvoja modernega turizma
v zdraviliščih Avstrijske riviere
Mednarodna literatura, ki obravnava področje zgodovine turizma, zdravni-
kom in njihovim znanstvenim dognanjem pripisuje osrednjo vlogo pri turi-
stičnih začetkih zdraviliških termalnih in morskih destinacij, ki so se zlasti
v 19. stoletju uveljavile v Evropi in Avstro-Ogrski. Podobno kot drugod po
Evropi so tudi v monarhiji medicinski diskurzi argumentirali uporabo termal-
ne in morske vode v zdravstvene namene. Tržaški zdravnik Alessandro Gora-
cucchi je v drugi polovici 19. stoletja v svojih zdravniških traktatih poudarjal
zdravilno vlogo morskega zraka, saj naj bi že samo potovanje po morju, kjer je
bil človek izpostavljen milemu nebu, zdravilno vplivalo na pljučno tuberkulo-
zo, kronični bronhitis in druge pljučne bolezni, živčna obolenja, hipohondri-
je, melanholije ter motnje, ki so nastopile po velikih intelektualnih napetostih
(Stradner, 1903, 91). Na podlagi takih in podobnih ugotavljanj o zdravju ko-
ristnih praks in novih metodah zdravljenja naštetih bolezni so se nekateri kra-
ji razvili kot zdraviliške destinacije. Opatija, Gradež in Portorož so na podlagi
svojih naravnih danosti in lege postali zanimivi za stroko, ki je v morskih kra-
jih izvajala nove zdraviliške metode. Kraji so imeli specifične začetke in pobu-
dnike razvoja.
Opatija, ki je sicer pričela svojo turistično dejavnost kot izletniški kraj,
se je kmalu pričela usmerjati v zdraviliško dejavnost, saj so v kraju zdravniki
ugotavljali zdravilne učinke morskega zraka ter navdušeno pisali o tamkaj-
šnji klimi in vegetaciji (Muzur, 2011, 861). Pobudo za izgradnjo klimatskega
zdravilišča je leta 1847 dal dr. Antonio Felice Giacich. Njegovo delo sta do-
polnila lokalna zdravnika dr. Juraj Matija Šporer in dr. Šime Mandić, ki sta
pripomogla k odprtju zimskega klimatskega zdravilišča. V Opatiji, ki je pos-
topoma pridobivala tudi značaj poletnega kopališkega kraja in tako sprejema-
la turiste skozi vse leto, so zdravniki odpirali svoje ordinacije in prakticira-
li različne metode zdravljenja. Svoje ordinacije so imeli pediater dr. Szegő, dr.
Schalk, dr. Mahler, dr. Stein je vodil medicinsko-mehanični inštitut po me-
todi dr. Zandra. Svoje sanatorije sta imeli tudi družbi Belega in Zlatega kri-
ža. Pomemben akter opatijskega turizma je bil dolgoletni vodja zdraviliške
komisije, dr. Julius Glax, ki je v kraju vodil zdraviliške dejavnosti, ki so obse-
gale različne terapije: kopanje v kopelih s segreto ali svežo morsko vodo, del-
ne kopeli, francoske sedeče kopeli (French seated baths) z vaginalnimi, hemo-
roidalnimi, rektalnimi tuši, rimske/irske (Roman/Irish) in zdravilne kopeli,
Band LXXVII, Heft 1, 1902; Band LXXXVI, Heft 3, 1906; Band XCII, Heft 2, 1907–1910; Band
11, Heft 1, 2 1911–1912, Neue Folge; Band 14, Heft 2, 1913, Neue Folge.
196
