Page 195 - Kavrečič, Petra. 2017. Turizem v Avstrijskem primorju. 2., dopolnjena elektronska izdaja. Založba Univerze na Primorskem, Koper
P. 195
na morju
Zdraviliška sezona je trajala od 1. oktobra do 31. maja. Zdraviliško takso so,
podobno kakor v drugih zdraviliščih, gosti plačevali, če so se zadržali dlje kot
48 ur. Ravno tako so bili nekateri oproščeni plačevanja takse ali so jo plačeva-
li le delno. Taksa do 16 tednov neprekinjenega bivanja je znašala 50 novčičev
na teden. Po tem obdobju takse niso več plačevali. Glasbeno takso v višini 25
novčičev na teden so lahko pobirali v času zdraviliške sezone, vendar le, če so
se v zdraviliškem kraju redno odvijali glasbeni koncerti. Po 16 tednih bivanja
gosti niso več plačevali glasbene takse. Otroci so plačevali polovico zdravili-
ške in glasbene takse.226
Lošinj se je, podobno kot Opatija, turistično razvijal kot zimsko klimat-
sko zdravilišče. Gosti so na otok prihajali zaradi blage klime, mirnega okolja,
bujne vegetacije ter sonca, morja in svežega zraka. Na otokih so potekala vla-
ganja v turistično in nastanitveno infrastrukturo, ki je iz leta v leto naraščala
in do leta 1903 je bilo na Malem in Velikem Lošinju že 121 hotelov, penzionov
in zasebnih vil (Kojić, 1956, 250).
Proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja so letoviščarji, ki so želeli biti
ločeni od bolnih, začeli prihajati v kraj tudi v poletnih mesecih, vendar je še
leta 1904 večina gostov prihajala pozimi in z namenom zdravljenja. V obdob-
ju od prvih razpoložljivih statističnih podatkov iz leta 1889 do leta 1913 je šte-
vilo obiskovalcev na otokih pretežno naraščalo, leta 1895 je obisk prvič pre-
segel 1.000 gostov, leta 1903 pa 2.000. Obisk je v naslednjih letih še naraščal
in leta pred pričetkom prve svetovne vojne dosegel 8.469 obiskovalcev. Poleg
Opatije je Lošinj postal drugo najuspešnejše dvosezonsko letovišče Avstro-
-Ogrske.
Lovran se je sprva turistično razvijal kot izletniška točka, a je bil konec
19. stoletja, leta 1898, s strani istrske deželne skupščine že razglašen za zdra-
viliški kraj, čeprav je državna razglasitev prišla kasneje (Blažević, 1987, 98).227
Še v 19. stoletju je bil ta obmorski kraj pomembno jadransko pomorsko sre-
dišče z razvitim ladjedelništvom. Lokalno prebivalstvo se je veliko ukvarjalo
s pomorstvom. Konec stoletja oziroma s pojavom parnikov je Lovran s propa-
dom ladjedelništva (jadrnice) zašel v gospodarsko krizo, vendar si je ob bliž-
nji Opatiji in uspehih njenega turističnega razvoja kmalu opomogel, saj se je
tudi sam pričel usmerjati v turistično dejavnost, ki pa je pravi razcvet dožive-
la šele na začetku 20. stoletja.
226 Zakonik in ukaznik, z dne 26. 9. 1892, XXI. izdatek, 16.467, 28, 93–101.
227 Na zasedanju deželnega zbora 16. februarja 1898 je bil sprejet predlog, s katerim so bile ustanovlje-
ne temeljne norme za zdravilišče Lovran. Podatkov o tem, ali so pristojne oblasti na Dunaju potr-
dile omenjeni predlog, ni – glej naslednjo opombo.
193
Zdraviliška sezona je trajala od 1. oktobra do 31. maja. Zdraviliško takso so,
podobno kakor v drugih zdraviliščih, gosti plačevali, če so se zadržali dlje kot
48 ur. Ravno tako so bili nekateri oproščeni plačevanja takse ali so jo plačeva-
li le delno. Taksa do 16 tednov neprekinjenega bivanja je znašala 50 novčičev
na teden. Po tem obdobju takse niso več plačevali. Glasbeno takso v višini 25
novčičev na teden so lahko pobirali v času zdraviliške sezone, vendar le, če so
se v zdraviliškem kraju redno odvijali glasbeni koncerti. Po 16 tednih bivanja
gosti niso več plačevali glasbene takse. Otroci so plačevali polovico zdravili-
ške in glasbene takse.226
Lošinj se je, podobno kot Opatija, turistično razvijal kot zimsko klimat-
sko zdravilišče. Gosti so na otok prihajali zaradi blage klime, mirnega okolja,
bujne vegetacije ter sonca, morja in svežega zraka. Na otokih so potekala vla-
ganja v turistično in nastanitveno infrastrukturo, ki je iz leta v leto naraščala
in do leta 1903 je bilo na Malem in Velikem Lošinju že 121 hotelov, penzionov
in zasebnih vil (Kojić, 1956, 250).
Proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja so letoviščarji, ki so želeli biti
ločeni od bolnih, začeli prihajati v kraj tudi v poletnih mesecih, vendar je še
leta 1904 večina gostov prihajala pozimi in z namenom zdravljenja. V obdob-
ju od prvih razpoložljivih statističnih podatkov iz leta 1889 do leta 1913 je šte-
vilo obiskovalcev na otokih pretežno naraščalo, leta 1895 je obisk prvič pre-
segel 1.000 gostov, leta 1903 pa 2.000. Obisk je v naslednjih letih še naraščal
in leta pred pričetkom prve svetovne vojne dosegel 8.469 obiskovalcev. Poleg
Opatije je Lošinj postal drugo najuspešnejše dvosezonsko letovišče Avstro-
-Ogrske.
Lovran se je sprva turistično razvijal kot izletniška točka, a je bil konec
19. stoletja, leta 1898, s strani istrske deželne skupščine že razglašen za zdra-
viliški kraj, čeprav je državna razglasitev prišla kasneje (Blažević, 1987, 98).227
Še v 19. stoletju je bil ta obmorski kraj pomembno jadransko pomorsko sre-
dišče z razvitim ladjedelništvom. Lokalno prebivalstvo se je veliko ukvarjalo
s pomorstvom. Konec stoletja oziroma s pojavom parnikov je Lovran s propa-
dom ladjedelništva (jadrnice) zašel v gospodarsko krizo, vendar si je ob bliž-
nji Opatiji in uspehih njenega turističnega razvoja kmalu opomogel, saj se je
tudi sam pričel usmerjati v turistično dejavnost, ki pa je pravi razcvet dožive-
la šele na začetku 20. stoletja.
226 Zakonik in ukaznik, z dne 26. 9. 1892, XXI. izdatek, 16.467, 28, 93–101.
227 Na zasedanju deželnega zbora 16. februarja 1898 je bil sprejet predlog, s katerim so bile ustanovlje-
ne temeljne norme za zdravilišče Lovran. Podatkov o tem, ali so pristojne oblasti na Dunaju potr-
dile omenjeni predlog, ni – glej naslednjo opombo.
193
